Zanimivo, pri pripravi na tale pogovor sem ugotovila, da intervjujev z vama ni lahko najti.

Daniela: Vam razloživa, zakaj. Ker nikoli nisva bila zvezdi, midva sva jih ustvarjala! Vsi poznajo najine varovance, naju pa redkokdo.

Fredi: Poglejte tole dvorano za nami: nosi veliko zgodb, včasih je tukaj pot tekel v potokih po zidu.

Daniela: Tudi zato, ker meniva, da klima ni zdrava, in je nikoli nisva dala vgraditi. Plesalci se morajo potiti. Veliko jih še pride sem lovit spomine. Po 15 letih je prišel neki plesalec in se prav tako kot nedavno Aljaž zjokal na vratih. To je bil leta in leta za mnoge drugi dom.

Fredi: Ta dvorana ima dušo in zadnjič mi je nekdo dejal, da že na daleč čuti, kako iz teh zidov seva pozitivna energija. In res, vedno smo bili pozitivni, verjeli smo v delo, nikoli pa v politiko. Z njo se nikoli nismo ukvarjali.

Fredi, znani ste po svoji neposrednosti. Pred kamero ste pred leti v Marievi oddaji nekemu znanemu Slovencu po odplesanem dejali, da bo moral še veliko žgancev pojest ...

Fredi: A ni to pozitivno?! (smeh)

Daniela: On je znan še po enem stavku: prvih deset let gre mal' težje, potem je pa vedno lažje.

Finalna oddaja Zvezde plešejo bo na dan izida naše revije že za nami. Dobivamo z njo o plesu napačno informacijo, češ da se ga da tako na hitro naučiti?

Fredi: Ples je zabava. Čeprav se mnogi ukvarjajo s tem, ali je šport ali umetnost, je v resnici v prvi vrsti zabava. Mi smo zabavljači!

Daniela: S tem, ko plešemo, zabavamo tako sebe kot druge, ki nas gledajo.

Fredi: S tega stališča so Zvezde plešejo v redu. V njih smo videli realen napredek Franka Bajca, na primer. Če bi pa zares želel znati plesati, bi se moral začeti učiti povsem od začetka in do cilja bi trajalo kar nekaj let.

Daniela: Po videnem lahko rečem, da za šov najbolj pridno trenirata ravno Franko Bajc in Miha Zupan.

Fredi: Slednji se glede na svojo višino izjemno dobro bori in se dobro premika s plesalko, ki je več kot dve glavi nižja od njega.

Dva dni po intervjuju se bosta odpravila na dva tisoč kilometrov dolgo pot v Blackpool, na eno najprestižnejših plesnih tekmovanj – in to z avtom!

Fredi: Ja, dragi moji! Kolikokrat mislite, da sem naše pare peljal tja – z avtom?! Pred dvajsetimi leti sva z Danielo v København peljala vsak svoj kombi z našimi plesalci. Ob dveh zjutraj, po koncu tekme, sva vozila nazaj, da so vsi privarčevali za hotelsko nočitev.

Daniela: In to februarja, ko je bilo na cestah veliko snega!

Še ne dolgo nazaj sem slišala, da si nekateri naši uspešni pari včasih niti poštenega kosila niso mogli privoščiti ...

Fredi: Medtem ko eni denar dobesedno mečejo stran, ker kupujejo neizmerno število individualnih ur, drugi res nimajo. Vendar tudi nam ni bilo postlano z rožicami. Za vsako stvar smo se morali boriti, da smo si nekaj ustvarili. Dejansko pa si nisva nič prigrabila, razen s stanovanjem se ne moreva pohvaliti z nobeno drugo imovino.

Daniela: Rezultat uspešnega dela vidiva v ljudeh, ki sva jih učila.

Več v Zarji, št. 22, 28. 5. 2019