Ani iz oči sije sonce. Vedno. Kadar jo gledam v oddaji Delovna akcija, kjer objema najprej žalostne in nesrečne, potem pa srečne otroke in starše, ki jim s pomočjo gradbene ekipe preuredi in polepša dom, dostikrat pa tudi poravna račune za elektriko ali kupi hrano, me vedno prevzamejo čustva. In enako tudi Ano; odkrito joka in se veseli sreče drugih. Zanimalo me je, ali jo je sodelovanje v tej oddaji kaj spremenilo, kako zna uravnovešati svoja čustva, ki se ji porajajo ob pomoči družinam s socialnega roba. In kako se spominja svoje slavne preteklosti s skupino Bepop, ki jo je zagotovo zaznamovala.
Z Ano sedimo ob kosilu, pri mizi je tudi njena ekipa iz oddaje. Ko končamo pogovor, jo moški ob sosednji mizi vpraša, ali bi njena delovna ekipa tudi njemu preuredila stanovanje, za kar bi seveda plačal. Ana mu prijazno pojasni, da to pač ne gre. Takšnih ponudb dobi kar nekaj.
Zaradi oddaje na terapije. Mene pa zanima, kako jo je ustvarjanje te oddaje spremenilo. »Zelo,« odgovori. »Že lani, v prvi sezoni. Postala sem bolj pozorna na medsebojne odnose. Ko pogledaš tem zgodbam v oči, ne moreš ostati ravnodušen. Ko ti ljudje pripovedujejo, da nimajo česa jesti, se počutiš grozno. In ne moreš verjeti, da se to še dogaja leta 2019. Že ko sem postala mama, sem se spremenila, postala občutljivejša, zdaj pa sem še bolj. Materinski občutki so še intenzivnejši, kadar sem v teh zgodbah. Vsaki posebej se predam, vsaka družina dobi mojo stoodstotno pozornost, skušam se povezati z njimi, in vsaka zgodba pusti neki pečat, posledice. Zadnja družina, ki smo jo delali pred nekaj dnevi, je bila tako neverjetno povezana, tako se imajo radi in si ljubezen tudi izkazujejo. To mi je bilo zelo všeč. Iz vsake družine skušam kaj 'potegniti', v petih dneh se kar dobro spoznamo, odprejo se mi. To je neke vrste terapija, zanje in zame. Med eno in drugo družino imam samo en dan časa, kar je čustveno precej naporno. To so ekstremni čustveni vzponi in padci. Lani sem dobila dobro lekcijo, da se ne smem preveč obremenjevati s tem, se postavljati v njihovo kožo. Vsak nosi svojo zgodbo, tudi jaz, ne smem in ne morem pa nositi njihovih. Lahko jim stopim naproti, ampak nič več kot to. Lani sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi, vse te zgodbe so me čustveno sesule. Hodila sem na ajurvedske in kitajske terapije, naučila sem se tehnik, kako sicer te zgodbe sprejemati in kako jih potem 'predelati',« se spominja Ana.
Ana joka. Peter Poles pravi, da joka doma, ne v oddaji Dan najlepših sanj, čeprav mu gre na jok. Ana joka včasih tudi med oddajami. »Ne morem se zadržati,« mi pojasni, »oziroma se zelo težko. Včasih ne gre. Ko te gledajo v oči, ti izlijejo dušo, ko se sprašuješ, skozi kaj morajo nekateri iti v življenju, kako se nanje vsujejo prav vse težave tega sveta. A menim, da če misliš pozitivno, se ti dogajajo pozitivne stvari. Sicer sem pozitiven človek, a bila so tudi težka obdobja, z negativnimi občutki, ki se jih je treba zavedati, jih prepoznati in se jim ne smeš prepustiti. Ter poiskati pomoč, če sam ne zmoreš iz tega. In treba je tudi govoriti o tem, ker s tem pomagaš drugim. Tudi v oddaji Delovna akcija velikokrat govorimo o depresijah, težavah, čustvih, in upamo, da tudi s tem komu pomagamo. Ko sem se vozila domov po oddajah v prvi sezoni, sem imela moža na telefonu in samo jokala. Sploh kadar so bili v zgodbe vpleteni otroci.«
Anina zgodba. Vprašam jo, za preskok, kako je ona predelala zgodbo skupine Bepop, ki je bila pred leti zelo priljubljena. »Danes, v času družabnih medijev, naša zgodba ne bi bila tako uspešna. Takrat ni bilo Youtuba, FB-ja, zato smo prodali toliko več plošč, imeli pa smo tudi svojo zasebnost, čas zase. In imeli smo srečo, da je bilo tistega obdobja konec. (smeh) Kar pa se mi danes zdi največ vredno, je to, da smo Simon, Alenka, Tinkara in jaz zares postali in ostali prijatelji. Pa se prej niti poznali nismo. Ravno danes si že ves dan dopisujemo na FB-ju, ves čas smo v navezi, kadar se dobimo, se smejemo, zabavamo, kot da smo se nazadnje videli včeraj. Nikoli se nismo imeli za kaj več, kar v resnici smo. Dobila sem res lepo prijateljstvo, in to mi največ pomeni. Preživeli smo štiri divja, nora leta, a smo bili realni, nič domišljavi, nobeden od nas. Po tej zgodbi sem potrebovala odmik od javnosti, iskala sem službo med štirimi stenami, našla sem delo v skladišču, v majhnem podjetju. Potem sem prišla v komercialo, po dveh letih pa so me poklicali z radia Center, kjer sem še zdaj. Začela sem z zbiranjem vsebin, snemanjem in montiranjem anket, potem sem postala producentka in čisto na koncu še voditeljica. Za mikrofonom zelo uživam. Ker sem šla skozi vse faze, razumem delo moderatorja, sama si pripravljam program. Kadar snemam Delovno akcijo, mi dajo prosto, so razumevajoči, delo voditeljice me čaka,« je zgovorna.
Ana zasebno. Povprašam jo še po zasebnem življenju, po hčerki in partnerju. »Otja bo v nedeljo stara tri leta. Je zelo živahna, po mamici (smeh), odločna, samosvoja, a ji do neke zdrave mere pustim, da je takšna, to mi je všeč. Dala mi je drugačen pogled na življenje, ob njej sem spoznala brezpogojno ljubezen. Peter je moj partner, brez njega ne bi mogla prevzeti te oddaje. Že lani sta se z Otjo dobro znašla, letos pa sta se še bolj povezala. Kadar snemamo na oddaljenih lokacijah, se ne vidimo ves teden. A tudi Petru ustreza, da preživlja čas samo z njo. Sploh zdaj, ko je že malo starejša. Ko pa sem doma, se Otja čisto prilepi name, takrat oči ne obstaja več, takrat dobesedno diha moj izdihani zrak. (smeh) Ko sva šli na obisk v Zagorje, k moji mami in očetu, mi je mami rekla, da ne bi prenesla takšnega 'klopa'. A me pač pogreša med snemanji,« se smeje Ana.
Celotno zgodbo si lahko preberete v 21. številki revije Zarja, ki izide 21. maja 2019, ali prelistate v elektronski obliki na Trafika24.si.
