Ne domišljaj si, je v prvih letih po nesreči, ko je zaradi padca z lestve postal paraplegik, pogosto slišal danes štiridesetletni Igor Plohl, učitelj geografije in sociologije iz Lenarta. »Rekli so mi, naj si ne domišljam, da bom še kdaj hodil, da bom ob hudih nevropatskih bolečinah opravljal svoj poklic in da bom samostojno živel,« pravi. Z močno voljo in energijo pa je dokazal nasprotno – že nekaj let skrbi sam zase in uči v bolnišnični šoli na Kliničnem oddelku za pediatrijo mariborske bolnišnice. »Le še s prvim 'ne domišljaj si' se še borim. Še vedno upam, da bom nekoč spet hodil!« Ne nazadnje so se mu pred kratkim uresničile tudi sanje, ki jih je pestoval že od mladosti – da bi obiskal Afriko in videl slovito goro Kilimandžaro.

Vesna Glamočanin Tibaijuka iz turistične agencije Pure Afro Travels je na družbenem omrežju nedavno objavila zahvalo podjetju, ki je za Igorja izdelalo posebno klančino in podest za invalidski voziček, da je lahko prišel v avto za safari in se odpeljal v afriške avanture. Dogodivščino, ki je gotovo ne bo nikoli pozabil, so zakuhali Peter Poles, njegova ekipa iz oddaje Dan najlepših sanj ter Igorjeva soseda in prijatelja Peter Bela in Pavla Potočnik Bela. »V stanovanju imam veliko masajskih kipcev in kipcev afriških živali. Afrika me je od nekdaj fascinirala in sem jo želel obiskati. To sem nekoč omenil zakoncema Bela. Ampak po nesreči leta 2008 je ta želja šla v pozabo, ker so bile nenadoma v ospredju povsem druge prioritete – rehabilitacija, postavljanje na svoje noge …« Potem pa so ga nekega dne poklicali iz oddaje Dan najlepših sanj, češ da vedo, da piše knjige, in ali bi jih lahko prišel predstavit. »Takoj sem pomislil, da mi je nekdo nekaj zakuhal.« V mislih je imel kar nekaj prijateljev, da bi ga tako presenetila soseda, se mu še sanjalo ni. »Povedal sem jima, da so me klicali iz oddaje. Tudi onadva sta bila presenečena, rekla sta, da bi ju zelo veselilo snemanje gledati v živo, in tako sem ju povabil zraven.« Bil je šokiran, ko je spoznal, da sta njegovo potovanje v Afriko pravzaprav zakuhala onadva. »A si prvo leto še nisem upal tja zaradi zdravstvenih težav, letos pa sem se čutil dovolj močnega za potovanje.« V Tanzanijo sta ga spremljala sodelavka Vesna Masten Gubeljak in njen mož Nenad na lastne stroške, za kar jima je izjemno hvaležen, saj bi se na tako pot težko odpravil sam. »Ker sem paraplegik in ker zaradi nevropatskih bolečin – izvirajo iz poškodovanega živčevja in se odražajo kot občutek pekočih nog, rezajoče bolečine in krčev –, ne morem dolgo sedeti, saj se stopnjujejo, mi je Vesna prilagodila program.« Ogromno je videl, na poti nazaj pa se mu je celo odprl pogled na Kilimandžaro, kar je prekrasno zaokrožilo njegovo dogodivščino. 

Ciganka je napovedala njegovo nesrečo. Ko je bila Igorjeva mama še mladenka in se je s prijateljico sprehajala ob morju, sta pri neki stojnici srečali Ciganko, in ta jima je povedala, kaj ju v življenju čaka. »Mami je rekla, da je noseča – čeprav tega takrat še ni vedela, in da bo imela tri sinove. Najstarejši – jaz – bo uspešen in bo veliko dosegel. Tik pred tridesetim letom pa ga čaka huda življenjska preizkušnja. Doživel bo usodno nesrečo, ki bo vse spremenila. Mami je svetovala, naj redno moli k devici Mariji, le tako bom preživel in ne bo tako hudo. Materini prijateljici pa je povedala, da s svojim tedanjim partnerjem ne bo nikoli srečna in da bo pred njim celo tekla za svoje življenje. Mama je na prerokbo pozabila ali pa jo je potisnila globoko v podzavest, ko pa sta se po moji nesreči s prijateljico srečali, sta se nanjo spomnili.« Obema se je uresničilo, kar je napovedala. »Na prerokbe ne dam kaj dosti, mama mi jo je povedala in verjamem, da je bilo res tako. Usode se morda res ne da prelisičiti, mogoče se res zgodi, kot ti je usojeno,« razmišlja. 

Trenutek, ki je spremenil vse. Nesreča se je zgodila prazničnega 25. junija 2008, ko je staršem pomagal pri popravilu strehe, ki jo je poškodovalo neurje. »Lestev ni kazala nobenih znakov poškodbe. Brata sem prosil, naj jo drži, da se ne bi prevrnila. Vedno sem namreč pazil nase, dotlej nisem nikoli imel nobene hujše poškodbe ali bil v bolnišnici in niti pomislil nisem, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Ko smo skoraj končali s prekrivanjem enega dela strehe, me je kar naenkrat odneslo. Zdelo se mi je, kot bi me nekdo potisnil z lestve, in padel sem na tla tri metre globoko. Pri padcu se mi je zdrobilo vretence TH12, vretence L1, tik pod njim, pa je bilo zlomljeno. Hrbtenjača je bila razcefrana in zmečkana, saj so se vanjo zarinili koščki zdrobljenega vretenca.« Z dolgo operacijo so mu stabilizirali hrbtenico na poškodovanem delu z več kovinskimi ploščicami, kirurg pa mu je povedal žalostno novico, da je bila poškodba izjemno huda in da ni možnosti, da bi še kdaj hodil. Prvi sta po pol leta sledili še ena zahtevna operacija in dolgotrajna rehabilitacija. »Imel sem hude nevropatske bolečine, prebavne težave, zaradi protibolečinskih tablet pa kronični gastritis. Domov sem prišel s tridesetimi kilogrami manj in sem pri svoji višini 192 centimetrov tehtal komaj 50 kilogramov.« Jeklenega objema bolečin, zaradi katerih ni mogel normalno zaživeti, ga je rešil zdravnik Živan Vrabl. Poslal ga je na nevrološko kliniko v Avstrijo, intam so mu s posebnim posegom pomirili poškodovani del hrbtenjače. Bolečine so se tako zmanjšale, da je lahko začel normalno živeti.

Več v Zarji št. 20, 14. 5. 2019