Ples ji je gotovo spremenil življenje, sploh pa ga je obogatil. Nenehno jo izziva k napredku, z neverjetno podporo dobrih ljudi v organizaciji humanitarnega zavoda Vid pa je od novembra do aprila letos zbrala skoraj 8000 evrov za nakup tekmovalnega vozička, njenih 5000 evrov vrednih plesnih čeveljcev, ter za kritje stroškov za plesna tekmovanja in priprave. Prejšnji je tehtal 16 kilogramov, nov je kar osem kilogramov lažji, po meri pa so ji ga izdelali na Češkem, saj na plesnem parketu težko konkuriraš, če ti ni kot ulit.
Ne samo da je slovenska prestolnica absolventko prevajalstva naučila odgovornosti in samostojnega življenja, temveč je tukaj našla svoj drugi oziroma tretji dom. Poleg plesne dvorane še sobo v študentskem stanovanju, kjer se s slepo sostanovalko odlično dopolnjujeta. »Predvsem je zelo zabavno – vedno se nekaj dogaja. Ker prej nisem nikoli imela stika s slepimi osebami, sem imela tudi kakšen predsodek ali dva, zdaj se je vse še s kakšnim tabujem razblinilo. Ugotovila sem, da imajo slepi enake poti kot mi, morda sta zgolj kakšna bližnjica ali ovinek drugačna.«
Zmoreš tudi šport. Starša sta ji vedno dala vedeti, da lahko normalno živi, se izobražuje, hodi na ekskurzije z vrstniki, vztrajali so celo pri njenem udejstvovanju pri športni vzgoji. Tako je profesor za šport zanjo oblikoval program vaj za raztezanje in moč, igrala je odbojko sede, badminton, delala je celo prevale. »Vsaj na nižji stopnji sem bila pri športni vzgoji vedno ocenjena. Zdi se mi zelo pomembno, da starši vztrajajo – ne da je otrok enak vsem drugim, ampak da zmore delati v okviru svojih zmožnosti. Zanimivo je, da smo mi s cerebralno paralizo že od malega nenehno na fizioterapijah, delovnih terapijah, vključeni v terapevtske procese, ki jih sicer zelo podpiram, ampak treba je najti tudi protiutež s športom. Zame je bil pomemben tudi socialni vidik, da nisem bila izključena, ampak vedno s sošolci – tudi na športnih dnevih. Prav tako so pridobivali moji sovrstniki, ki jim je izkušnja z mano gotovo koristila kasneje pri bolj sproščenih odnosih z drugimi invalidnimi osebami.«
Temne misli in stiske. Že tako ni lahko biti najstnik, za najstnika na vozičku pa je verjetno še odtenek težavnejše? »Sploh v puberteti, ko te dajejo hormoni, so nastopili trenutki, ko ležiš na postelji, strmiš v strop in si misliš: pa zakaj ravno jaz. Se pa lahko ravno iz teh trenutkov, ko te življenje povsem podre, nekaj naučiš. Od nekdaj so mi govorili, da sem zelo zrela za svoja leta. Vedno sem veliko razmišljala, veliko brala, bila sem zvedav otrok, kar mi je pomagalo pri razumevanju sebe. To mi ni vedno uspelo, sem pa poskušala na svojo situacijo pogledati z distance, uvideti širši okvir, se ne zapirati v kalupe. Vedno sem se zavedala, da vse slabo enkrat mine in vse dobro enkrat pride.«
Iz temnih misli so jo največkrat izvlekli glasba in ples, že v otroštvu je rada plesala, mini poezija in najstniški pogovori s prijatelji.
Odplesala četvorko. Ob spodbudi zdravnice Hermine Damjan iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, da naj se že kot gimnazijka udeleži plesnih delavnic, se je Martina plesa branila z vsemi štirimi. »Ne bom, sem rekla, to je brez zveze – tam se samo nekaj vozijo, jaz pa se na plesnih vajah ne bom samo vozičkala. Takrat pa so se začele vaje za maturantski ples, sošolke so se začele pripravljati, govorile o oblekah ... in so me malo začele srbeti pete.« Ko je v televizijski oddaji Slovenija ima talent prav v tistem obdobju nastopal plesni par Barbara Šamperl in Klemen Pirman, si je Martina rekla: »Ali se boš končno le zbrcala ali boš samo gledala?!«
Več v Zarji, št. 18, 30. 4. 2019
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
