Kako se spomnite sebe kot mladinke, tekmovalke? Ali otroke prehitro vržemo v tekmovalni sistem, jih celo uničujemo?
Imela sem srečo, da sem delala z izvrstnimi trenerji v veslaškem klubu, prav tako pa sem bila že skoraj narejena športnica, ker sem prišla v veslanje iz smučanja. S strokovnega vidika lahko povem, da mlade prehitro usmerimo v določen šport, in opažam, da veliko mladih športnikov podleže željam svojih staršev, pri čemer se nezavedno vrši pritisk na otroka; ali pa se treningi ne izvajajo pravilno. Morda imajo otroci srečo in padejo v dobre roke, tako kot jaz, se pa tudi zgodi, da so na položajih ljudje, ki tam zagotovo ne bi smeli biti. In roko na srce, mladinski rezultati v resnici ne pomenijo prav dosti, zato je vsakršno obupovanje nad odsotnostjo rezultatov v mlajših kategorijah nesmiselno.
Je resen oziroma profesionalni šport iz veselja že zdavnaj prerasel v gladiatorstvo?
Lahko govorimo o gladiatorstvu, ja. Vendar sem v Ilkini ekipi kljub profesionalnosti, delovanju na vrhunski ravni, opazila veselje tako do treningov kot do smučanja. Bolj greš v smer profesionalnega, bolj se briše meja med športom in poslom. Velikokrat je v ozadju vse kaj drugega kot samo šport, ampak to je igra, ki jo je treba sprejeti. Treba pa je delati, saj na koncu dneva štejejo samo rezultati, zato je pritisk logičen. Če ne narediš vsega, ni želenega rezultata, ki je cilj tudi strokovnega tima.
Ali je profesionalni šport sploh še zdrav za telo? Šest rehabilitacij kolena je najbrž v smučanju že dolgo povsem »normalno«?
Ne, to ni normalno, se pa zdi, da postaja nekakšna realnost. Poškodb je preveč. Ampak tega se športnik, ki se na tako pot poda, na začetku ne zaveda, spotoma pa to sprejme. Zakaj je toliko poškodb in zakaj je to sprejemljivo, preprosto ne vem. Do neke mere vrhunski šport res ni zdrav, na drugi strani pa tudi vrhunsko poležavanje ni zdravo. Krasno je, če se lahko ukvarjaš s športom rekreativno, a takoj ko želiš od športa živeti, se meja »zdravega« zabriše.
Tina Maze je s svojim nepoškodovanim telesom v tem športu velika izjema.
Res je. Kolikor je meni znano, je ena izmed redkih, ki ni bila poškodovana. Kako ji je to uspelo, je deloma odvisno od telesne sestave, veliko pa tudi od njihovega dela. Vseeno pa je potreben tudi kanec sreče. Ko je potegnila črto pod svojo kariero, je to, da je ostala nepoškodovana, še eden od njenih izjemnih dosežkov.
Andrea Massi je dejal, da je poškodba vedno plod neusklajenosti med možgani in nogami, koleni in gležnji.
Razglabljati, zakaj poškodba nastane, je zanimivo. Kar je povedal Andrea, je smiselno in se strinjam. Poškodba nastane takrat, ko se pojavi neravnovesje. Medtem ko pri kakšnem padcu, kjer se poškodba zgodi zaradi močnih sil, o neravnovesju ne bi govorila. Se pa pri vsakem vrhunskem športniku poveča verjetnost za poškodbe, če se pojavi neravnovesje – bodisi v glavi, telesu ali energijsko.
Je res vse v glavi?
Mislim, da je ogromno v glavi. V profesionalnem športu so vsi tekmovalci vrhunski: vsi znajo smučati, tekmovati, vendar razlike v rezultatih naredi »glava«. Kolikor sem uspela to spremljati od blizu, sem prepričana, da ogromno vlogo igra psihološka priprava tekmovalca.
Čeprav ste bili Ilkina zaupnica, pa za psihološko pripravo niste skrbeli vi.
Ne, zanjo je bila odgovorna Tanja Kajtna, ki sicer ni bila v ekipi na terenu. Jaz sem bila Ilkina opora, tisti človeški faktor, da si v vsakem trenutku lahko tam, da poskušaš izbrati prave besede, da športnika »dvigneš«. Pri tem sem se pogosto posvetovala s psihologinjo Tanjo. Prvenstveno pa sem skrbela za Ilkino telesno pripravljenost.
Ste morda Ilkin padec doživeli tudi kot svoj poraz?
Težko bi rekla, da je to poraz, bila pa sem razočarana. Logično je, da v tako majhni ekipi dojemaš neke stvari zelo osebno. Če bi rekla, da me njena poškodba ni prizadela, bi lagala. Svojemu športniku namreč privoščiš največji uspeh in poškodba kar naenkrat prekine vse načrte. Vendar poškodbe in našega razhoda nikakor ne povezujem, mislim, da je ta posledica različnih dogodkov, ki so se nanizali v zelo kratkem času.
Več v Zarji, št. 15, 9. 4. 2019
