Jeza je naše najbolj nerazumljeno čustvo, je prepričana dr. Špelca Morojna, ki o sebi pravi, da je večna učenka, predana mentorica za osebni in poslovni uspeh, predvsem pa mama treh najstnikov, ki jo nenehno učijo. Eno najpomembnejših poglavij, ki ga je predelala z njihovo pomočjo, je bilo prav o jezi, enem najmočnejših čustev. Vsak od njenih otrok jo izraža drugače, za njo pa se pri vsakem skriva nekaj drugega. Imela je torej odličen poligon za učenje in vajo. Svoje izkušnje, podkrepljene z bogatim strokovnim znanjem o čustvih, ki si ga nabira že od šestindvajsetega leta, je zbrala v knjižici Kako najstniku (in ostalim ljudem okoli sebe) pomagati izraziti jezo, ki bo marsikomu pomagala krmariti med izbruhi.
Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ
»Ljudje imamo veliko slabih izkušenj z jezo, zato se je bojimo ali jo obsojamo,« razlaga dr. Morojna. Ampak vsa čustva so v našem življenju zato, da nam pomagajo. »Jeza je naravna reakcija na nekaj, kar za nas ni zdravo in nas ne podpira. Telo z jezo pošilja opozorilo, da je treba nekaj spremeniti. Ljudje ne ločimo zdrave jeze in jeze, ki nastane kot čustvena reakcija. Slednja prinaša škodo v odnosih in nam, zato jo je dobro prepoznati. Kadar recimo izbruhnemo na otroka, ker ni pospravil čevljev, bomo, če bomo iskreni do sebe, ugotovili, da se za tem skrivajo naše težave, zaskrbljenost, morda žalost ali razočaranje. V tem primeru jeza prikriva nekaj v nas. Zdrava jeza pa je energija moči in odločnosti, ki se v nas prebudi, kadar nekdo prestopi naše meje, kadar naše potrebe niso izpolnjene ali kadar se v nas dogaja nekaj, kar ni v skladu z našo notranjo resnico. Zdravo jezo je pametno začutiti in si jo priznati. Mnogi pa to čustvo potlačijo, ker se bojijo čustvene reakcije in jo ustavijo, ko bi se morali postaviti zase. Obrnejo jo navznoter, zaradi česar se lahko čez čas pojavijo zdravstvene težave.«
Zdravo jezo si moramo dovoliti.»Meni zelo pomaga, če si naglas rečem: 'Jezna sem.' Ko to izrečem, pomeni, da sem zaobjela energijo v sebi, in to je gorivo za odločnost; če nekdo prekorači naše meje, se začnemo postavljati zase. Potem, recimo, otroku odločno povemo, kakšne bodo posledice, če ne bo naredil, kar ste se dogovorili. Če začutim jezo in to odločno in spoštljivo povem, me vzamejo resno. Ko se jeze zavem, jo poiščem v telesu, naglas rečem, da sem jezna, potem pa jo sprostim in ustvarim novo rešitev. Kadar si dovolj jezen, najdeš svojo moč, ki pa jo je treba pokazati spoštljivo.« To je bistvo njene metode F.E.E.L., ki je plod dolgoletnih izkušenj in izobraževanja. Špelca Morojna se namreč že več kot petindvajset let izobražuje na različnih področjih. Potem ko je doktorirala na fakulteti za računalništvo in informatiko v Mariboru, je bila prva slovenska svetovalka za dojenje in ustanoviteljica organizacije za obporodno pomoč Štorklja. Končala je štiriletno šolanje za bioenergetsko zdravljenje ter psihologijo uma in telesa na šoli za energetsko zdravilstvo dr. Barbare Brennan, tam je zaključila še dveletni nadaljevalni program. Odtlej svoje psihološko in terapevtsko znanje poglablja tako, da se sedemkrat na leto odpravi čez lužo. »Svoje poslanstvo čutim v tem, da ljudi učim, kako ločiti pristna čustva od čustvenih reakcij. Nekdo nam mora povedati, da je jeza dobra stvar. Čustva najbolje začutimo v telesu, zato je dobro, da se naučimo opazovati svoje telo. Sčasoma bomo tako vedno bolj vešči razbiranja čustev, ki so v nas. Ne rečejo zaman – na jetra mi greš, na živce mi greš, želodec se mi obrača, noge so mi otrpnile … Postati moramo čim bolj čustveno pismeni. O tem tudi govori moja metoda F.E.E.L., ki je avtorsko zaščitena na svetovni ravni.« Največje učitelje pa ima, kot že rečeno, doma. »Najstniki se po naravi osvobajajo od nas, staršev. Trgajo stare okvirje in ne sprejemajo našega razmišljanja. Biti moramo hudo fleksibilni, da gremo v korak z njihovim razmišljanjem.« Po njenih izkušnjah najstnik izraža jezo na tri načine: čezmerno ter večkrat eksplozivno in neprimerno, posredno (spravi se na šibkejšega) ali se kako drugače upira (ne sodeluje, ne dela za šolo …), ali pa se zapre in nekako skuša preživeti, dokler ne bo odrasel in svoboden. Doma ima vse tri primere.
Eksplozivni najstnik. »Pri njem se vse zgodi v sekundi. Kadar je bilo zares hudo, pri mojem prvorojencu ni nič delovalo – ne sočutje, ne ljubezen, niti postavljanje meja. Ko je bil star enajst let, sem ugotovila, da sem vsakič, ko je prišlo do prepira, zmrznila zaradi svoje izkušnje z agresijo v mladosti. Namesto da bi reagirala kot starš, sem bila prestrašena punčka. Začela sem sistematično zdraviti svoj strah. Ko sem to pozdravila, sem ob sinu postala odločnejša, bolj sem razumela njegove potrebe in mu postavljala meje, te je tudi upošteval.« Če se ob najstnikovem eksplozivnem izbruhu ustrašimo in zmrznemo, ne moremo biti tisti steber, ki ga potrebuje. »Druga stvar pa je, da najstniki na tak način velikokrat tudi izražajo naša neizražena čustva. Tak otrok je izredno senzitiven in je naše ogledalo. Izražal bo, kar imamo mi v sebi potlačeno. Če je med nama napetost, bo otrok to začutil in začel noreti. Mi ga mirimo, a je samo še slabše. Kadar je začel tečnariti, sem se vprašala, kaj se dogaja v meni. Vedno sem našla neko svoje čustvo, recimo razočaranje. Pomagalo je, če sem samo naglas povedala: 'Zdajle sem razočarana, ampak to nima nobene zveze s tabo,' pa je bilo, kot bi zamenjala program, bil je v redu. Otroci nas res učijo, kako naj bomo iskreni sami s sabo. Še prej, preden se začnem poglabljati, pa seveda preverim, ali je slučajno lačen ali zaspan,« se nasmeji.
Več v Zarji, 15.1.2019
