Poslovilna turneja ima tako zelo usoden in tragičen prizvok, spominja na onega Poejevega krokarja, ki ni znal krakati drugega kot »nevermore«, nikoli več. In smo zato tenorista Joséja Carrerasa, on je tisti, ki naj bi se poslavljal od glasbe, takoj vprašali, ali se res, čisto zares poslavlja. »Ah, kje pa, je odmahnil, »vedno bom povezan z glasbo, kajti to sem jaz, glasba je del mojega življenja.«

In smo si takoj obrisali solze.

 Je pa res, da se s Carrerasovo napovedano upokojitvijo počasi poslavlja obdobje, ki se je začelo leta 1990 s prvim nastopom treh tenorjev, Pavarottija, Dominga in Carrerasa, na koncertu ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Rimu. Kako gresta skupaj nogomet in klasična glasba? Odlično, se je pokazalo. Občinstvo po vsem svetu je bilo blago šokirano – operne melodije torej niso samo za izbrance? Zabava za elito? Te spevne pesmice, ti napevi, ki sežejo naravnost v srce, to je opera? Resno? In kdo je vedel, da se dà arijo Nessun dorma fino odpeti v tercetu?

Nevermore. In je tako tisti enkratni koncert treh slavnih tenoristov postal serija koncertov, ki je naredila več za priljubljenost opere kot vsi operni festivali skupaj. Poleg opernih so prepevali tudi napolitanske pesmi, zimzelene popevčice in napeve iz muzikalov. In trije slavni tenoristi so postali še veliko bolj slavni. Prodaja plošč je skočila visoko pod nebo. Drugi, manj slavni tenoristi, so se začeli združevati v tercete. Tudi nekateri od njih so postali slavni. Samim jim morda ne bi nikoli uspelo, tri pa je očitno magična številka za tenoriste. Potem so na vlak skočile še sopranistke. Tri, se razume.

Zadnji koncert izvirnih treh tenoristov je bil leta 2003. Še eden bi moral biti dve leti pozneje, a se ga Luciano Pavarotti zaradi zdravstvenih težav ni mogel več udeležiti. Leta 2007 je umrl. Tudi Placido Domingo se je (uspešno) spopadal z rakom in za nameček še s pljučno embolijo, operi pa se zdaj bolj posveča kot umetniški direktor in dirigent, ustanovil je tudi operno tekmovanje za nadarjene mlade pevce. Javno nastopa le še redko. In še takrat kot baritonist in dirigent. Trije tenoristi? Nikoli več. 

Neprecenljivo. Petega decembra je José Carreras, najmlajši in najlepši od treh tenoristov, dopolnil 72 let. S kom je praznoval, smo ga vprašali. Z družino, je rekel. Pravzaprav je rekel: »Letos sem praznoval z družino.« Vse preveč je bilo rojstnih dni, ki jih je praznoval brez njih, kje daleč, v hotelu ali garderobi. Med tujci. In zato, pravi, »zares cenim trenutke s svojo družino. Čim več časa poskušam preživeti s svojimi vnuki. Moj sin ima dva otroka, hči pa tri. Ti trenutki so zame neprecenljivi.«

Tudi on ne poje več najtežjih arij, tudi njemu se je glas poglobil. In tudi on je bíl dramatično bitko z rakom, z levkemijo. Prvi koncert treh velikih tenoristov je bil pravzaprav pozdrav Carrerasu, ki se je ozdravljen zmagoslavno vrnil na odre. Bil je en tak veličasten pozdravljen spet med nami koncert, ki je uspel nad vsemi pričakovanji. In mimogrede, skoraj sprl naslovne junake – koncert so odpeli v dobrodelne namene, snemalne pravice so odstopili založbi za minimalen denar in niso zahtevali tantiem, potem pa je album prinesel milijone. In milijone. Ki niso šli v dobrodelne namene. Se jim je zdelo neumno? Seveda – še posebno, ker sta druga dva sumila (in imela popolnoma prav), da je Pavarotti pod roko dobil krepke denarje. Nisem! je ogorčeno zavrisnil in to trdil vse do svoje smrti, leta pozneje pa se je pokazalo, da so mu skrivaj plačali milijon dolarjev in pol. Drugima dvema pa nič. Pri pogodbah za naslednje koncerte sta bila potem oba Španca veliko bolj previdna.

Kakorkoli, zaneslo nas je malce vstran, tole smo hoteli reči: da je Carreras, še preden je dokončno dobil bitko za življenje, ki so jo mediji pozorno spremljali, ustanovil po sebi imenovano fundacijo za boj proti levkemiji. Kako uspešni so, smo ga vprašali. »Zelo zelo se trudimo. Zdaj že veliko ljudi pozdravijo. Mislim, da opravljamo pomembno delo in da smo nekaj prispevali k zdravljenju bolezni. Vendar ni nikoli dovolj. Dokler izgubljamo paciente, še nismo tako uspešni, kot si želimo. Iščemo zdravilo. Ves svet ga išče. In tudi naš sklad hoče prispevati k temu.«

Več v Zarji št. 1, 31.12.2018