V trenutku, ko je Simona Sanaren pred desetimi leti prvič stopila na tunizijska tla, je vedela, da se bo njeno življenje za vedno spremenilo. Zavedala se je, da je vsa ta leta živela življenje nekoga drugega in sebe potiskala na stranski tir, v Tuniziji pa je spet začutila svobodo. Nekaj let kasneje se je s tremi od svojih štirih otrok v to afriško deželo preselila in v njej doživela tudi najhujše trenutke svojega življenja – v rasističnem napadu je skoraj izgubila otroka. Zaradi tega so se za eno leto umaknili v grške Atene, a so še vedno tako hrepeneli po Tuniziji, da so se pred nekaj meseci vrnili. V najhujših trenutkih se je rodilo nekaj lepega – Simonina knjiga otroške poezije, s katero sporoča, da kljub vsemu, kar se ji je zgodilo, še vedno verjame v človeštvo in lepši svet.

Tekst: Katja Božič, foto: osebni arhiv

Simona je prehodila dolgo in trnovo pot, da je prišla do spoznanj, o katerih si nekdaj ne bi upala niti razmišljati. Tudi to, da je sposobna odpuščati in ljubiti brez obsojanja. Predvsem narod, ki ji je pred dvema letoma skoraj vzel otroka. »Lahko bi rekla, da Tunizijce poznam že skoraj bolje kot Slovence, predvsem to njihovo ranjeno dušo in strah. Mislim, da smo si na neki način podobni, zato vseskozi razmišljam, kako bi naroda nekako povezala. Slovenci bi tako dobili nekaj tunizijske modrine, Tunizijci pa nekaj našega zelenja,« pravi. Prvi korak je že naredila s trojezično knjižico otroške poezije z naslovom Ko Je Dan, ki govori o ljubezni, strpnosti in odpuščanju. »Čeprav ne moremo razložiti, zakaj nas nenehno vleče v Tunizijo, in se tudi otroci v prihodnosti vidijo v tujih deželah, nikoli nismo in ne bomo pozabili svojih korenin. Doma se pogovarjamo slovensko in marsikdo je prav od nas prvič slišal za Slovenijo. Po zaslugi naslova knjige tudi vsak, ki se udeleži njene predstavitve, zna slovensko vsaj pozdraviti,« začne pripovedovati svojo afriško zgodbo, ki se je pravzaprav začela že v otroških letih, ko je njeni družini neki gospod na počitnicah na morju razložil, da korenine njenega očeta po vsej verjetnosti izvirajo iz severne Afrike. Prijatelji, ki so to slišali, so se iz Simone norčevali, saj takrat o Afriki nihče ni govoril prav lepih zgodb. Zato se je tudi kasneje izogibala povezavam z Afriko, za počitnice v tej deželi še slišati ni hotela, čeprav mama ni mogla prehvaliti svojih počitnic v Tuniziji. Potem pa se je pred desetimi leti le pustila prepričati uslužbenki v turistični agenciji. »Ko sem izstopila z letala na letališču v Djerbi, se je v meni nekaj spremenilo. Tudi naglas sem rekla, da se bo moje življenje za zmeraj spremenilo. Zdi se mi, da sem se takrat po dolgih letih spet povezala s sabo. Toliko let sem bila samo mama, žena in sem poslušala druge namesto sebe, da sem imela občutek, kot da v mojem telesu biva nekdo drug. Moj umetniški duh, ki sem ga čutila, preden sem si ustvarila družino, je zamrl, niso me več zanimale ne barve ne zabava.« Tam se je nekaj v njej osvobodilo, morda ob pogledu na modro nebo, ki je videti tako blizu, začutila pa je tudi nekakšen strah pred prihodnostjo, zato je ob vrnitvi domov padla v žalost in občutek praznine. Ko se je sestavila, je vedela, kaj bo storila. Ločila se je od moža in se nekaj let kasneje s tremi od štirih otrok preselila tja, kamor jo je vleklo srce – v Tunizijo. Po še eni grenki izkušnji v partnerstvu v Tuniziji je začela stvari v svojem življenju končno postavljati na svoje mesto. »Včasih smo živeli v takem pomanjkanju, da smo sčasoma postali neodvisni od materialnih stvari. Okrepili smo se in prepričani smo bili, da ni stvari, ki bi nas lahko pobila, postali smo sočutni do vseh in vsega, kar nas obdaja.«

Na bolje. Kljub diplomi iz francoskega jezika in sociologije kulture jo je njeno naraščajoče zanimanje za zdravje in dobro počutje, še preden se je preselila v Tunizijo, vodilo do mnogih izobraževanj – od grafologije, reikija, tradicionalne kitajske medicine do študija energetske medicine. Znanja je s pridom uporabila, ko si je na novo postavljala življenje v Tuniziji. »Deželo sem prehodila po dolgem in počez, poznam skrite kotičke, nabite z energijo. Organizirala sem sprostitvene pohode po Tuniziji, delala kot terapevtka energetske medicine. Ambasade so se začele zanimati za moje delo, saj sem ponudila program, podoben teambuildingu, posvetila sem se tudi področju okoljevarstva in organizirala kulturne prireditve. Otroci so obiskovali šolo s francoskim programom, se družili z otroki iz mnogih dežel, se učili treh tujih jezikov, kar jim je bilo v veliko veselje, skratka življenje se nam je začelo obračati na bolje.«

Večer, ki ga ne bodo pozabili. Potem pa se je zgodil tisti dan, ko so napadli njenega drugega, takrat šestnajstletnega sina Dana. Z bratom in sestro je bil na obisku pri prijateljici, in medtem ko sta se mlajša dva odločila prespati, se je Dan odpravil z vlakom domov sam. Izstopil je blizu doma, v zgodovinski Kartagini v predmestju Tunisa. Naenkrat sta ga od zadaj napadla dva moška, zabodla sta ga v vrat in levo oko, potem sta zbežala. V bolnišnici so kasneje ugotovili, da njegovemu očesu ni več pomoči. Napadalca so ulovili, preiskovalnemu sodniku pa sta povedala, da sta ga napadla zgolj zato, ker je svetlopolt in tujec. Simona razmišlja, da je za to sovraštvo do tujcev verjetno kriva revolucija, za katero so mislili, da jim bo prinesla lepše življenje. V resnici so se njihove razmere poslabšale. Po tistem napadu jim ni nihče zares pomagal. »Vsem smo se zdeli močna družina, ki se ji ne more nič zgoditi, potem pa se je ta mit porušil in občutek imam, da so se ljudje okoli nas prestrašili. V tistem trenutku nismo mogli biti več v takem okolju. Sina so napadli v Kartagini, ki mi je bila tako domača. Le kako bi še naprej predano pomagala drugim, če je po Kartagini do mojega doma narejena krvava pot mojega sina, sem razmišljala.« Na Danovo željo in pobudo so se preselili v Atene, kjer niso poznali nikogar, a je bila tam francoska šola pripravljena sprejeti vse tri otroke brez izpitov in zapletov. Ljudje v Grčiji, zlasti francoska skupnost, so jim pomagali, kolikor so lahko, vendar po enem letu mlajša dva nista mogla več zdržati. Na koncu so se vrnili v Tunizijo in Dan je začel obiskovati francosko šolo, Val in Gaia pa tunizijsko s francoskim programom, kamor sta hodila prej. Francoska skupnost je tudi tokrat stopila skupaj in jim pomaga pri plačilu Danove šolnine.

Več v Zarji, 24.12.2018