»Prazniki so poseben čas v letu. Decembrskega krašenja šole ter izdelovanja okraskov in darilc za sejem sem se priučila preko otrok. Oba sta hodila na waldorfsko osnovno šolo, kjer je to vsakoletna vesela obveznost. Počnemo vse mogoče, med drugim pripravljamo gledališke predstave. Sama večkrat pomagam srednješolcem,« je povedala igralka in dodala, da je bilo včasih, ko sta bila otroka še manjša, drugače. Bili so štirje in praznični vrvež živahnejši. »Zaradi njiju sva krasila, zavijala, poskrbela za zvončkljanje čisto zaresnega dedka Mraza in vzdušje, ki se ga še danes rada spominjata. Ni šlo niti brez sodobnosti in evforije z darili. Sama temu nisem naklonjena. Prazniki in zima so zame čas umirjanja in zaziranja vase. Vsak pobrska po sebi, kako se počuti, razmišlja, se pomeni sam s seboj. Verjetno pa to pritiče bolj odraslim kot otrokom.« Njena sinova štejeta 16 in 19 let. »Mlajši obiskuje gimnazijo, starejši pa je končal maturo in si vzel leto dni časa za premislek, kaj želi početi v življenju. Je človek številnih talentov. Dela, riše, sablja, spet igra klarinet. Gledališče ga veseli toliko, da si gre pogledat kakšno predstavo. Vesela sem, da se vrača h glasbi in umetnosti.«
Pomirjena s sabo. »Letos nimam silvestrske predstave. December bo zapolnjen z vajami v gledališču, saj imamo januarja premiero.« Zanjo bi bili idealni prazniki takšni, da bi imela mir, se posvetila svojim vprašanjem, iskala odgovore, se družila s prijatelji in sorodniki, brala ... Malo bi pogledala, kaj je bilo, kakšne so želje za naprej, in se priporočila stvarstvu, da se želeno zgodi. »Tako bom delala in bila malo z otrokoma. Sta v letih, ko si želita več druženja z vrstniki, z mamo pa malo manj. Za božič bomo morda skupaj, nismo pa se še dogovorili za večerjo. Že zdaj vem, da se bosta fanta posladkala z babičino potico, ki se jima zdi okusnejša od moje veganske. Sicer pa niti ne kuhamo tako veliko. V bistvu to zelo okusno potico naredi dedek, Gašperjev oče, dobre sladice pa peče tudi moja mama. Peke potice sem se lotila tudi sama, vendar sem jo morala tudi sama pojesti. Fantoma bolj dišijo dobrote babice in dedka,« je povedala Nataša, že dolga leta veganka. To je bila ena izmed odločitev, ki jo je sprejela pred leti, ko je prebolela tuberkulozo. Zaradi nje še zdaj ne more po stopnicah, ne da bi se zadihala. Pozitivna stran bolezni je bila sprememba življenja, od prehranjevanja do življenjskega nazora nasploh. Vsako jutro začne s posebnimi vajami, se posveča sebi in poskuša krotiti ego. Pri 53 letih je kljub številnim življenjskim preizkušnjam še kar pomirjena sama s seboj, malo manj pa s stvarmi, ki se dogajajo po svetu.
Več v reviji Zarja št. 51. 18. 12. 2018.
