Pri 15 letih si je želela biti vzgojiteljica, imeti tri otroke, veliko mačk in psov ter belo ograjo. Res je šla na vzgojiteljsko šolo, a je niso sprejeli: menda ni bila dovolj dobra na preizkusu glasbenih sposobnosti. To je bil pravi šok. Ata ji je predlagal, da se vpiše na šolo za gostinstvo. In se je, bila odlična dijakinja, celo zmagali so na gostinski olimpijadi, toda vedno se ji je zdelo, da bi moral na njenem mestu biti kdo drug.

Potem pa ... potem se je zgodilo, da jo je tik pred vpisom na fakulteto v kleti blokov napadel moški, ki jo je že nekaj časa zasledoval: »Pretepel me je in spolno zlorabil. Tisto leto so se moje sanje o študiju končale. Kako bi lahko šla ven med ljudi, če pa se še iz svoje sobe nisem upala?« V tistem hudem času je imela pripravljeno škatlico s točno preštetim številom tablet, kolikor bi jih potrebovala, da si vzame življenje: »Toda tam je bila moja mama, moja opora, ki mi je vedno rekla, naj danes še pustim tisto škatlico, da bo jutri nov dan, in če se mi bo jutri še vedno zdelo tako, pa naj uporabim škatlico. Vsak naslednji dan sem šla vedno znova v koruzo iskat odvrženo puško. In tako dan za dnem.« Toda Polona pravi, da se fizične rane zacelijo, za vedno pa ostane strah: »Najhuje je bilo to, da me je bilo sram, da se mi je to zgodilo. Pa pravzaprav nisem bila nič kriva. Vem, da moram povedati, ker če se to zgodi še komu drugemu, mora ta drugi vedeti, da je vsak dan, ko tablete ali britvico pustiš pri miru, tvoja zmaga in da se je vredno boriti za vsak dan posebej.« Najbolj neverjetno pa je, da kljub tako težkemu nahrbtniku verjame, da se ji je vse v življenju zgodilo zato, da je postala boljša oseba: »Če v mojem življenju ne bi bilo toliko situacij, ko sem se morala pobrati, danes ne bi bila tu, kjer sem, in ne bi nastavljala glave za tiste, ki v tistem trenutku potrebujejo pomoč. To me žene naprej.«

Vsak je lahko ranljiv

Polona Lah je vodja projektov v Domu Danice Vogrinec Maribor, v sklopu katerega deluje tudi Večgeneracijski center Štajerska. V njem se srečujejo brezdomci, stanovalci doma, brezposelni, migranti, Romi, člani enostarševskih družin, skratka vsi, ki jih družba potiska na obrobje. Pri njih so vsi dobrodošli, saj meni, da je vsak človek v nekem trenutku lahko ranljiv. V dveh debelih fasciklih ima načrte programa centra za vsak dan petih let, kolikor bo trajal projekt, s katerim zelo močno maje ustaljen sistem varstva starejših. »V tem sistemu je včasih težko začeti z novimi projekti. Mislim, da tisti, ki to delamo, očitno potrebujemo malo butanja z glavo v zid. Čeprav že šestkrat rukneš in te boli, pa se nič ne premakne, še kar verjameš, da se splača rukati,« je odločna.

Vsak dan spoznava, kako so starejši vir pozitivne energije, modrosti, materinske ljubezni. A ne le starejši. Vsi ljudje so njen navdih: »Vidim iskrice v očeh ljudi. Če jih ne vidim, potem razmišljam le o tem, kako bom zakurila te iskrice, ker vem, da so v vseh ljudeh. Le malo spodbude potrebujemo.« In potem pove zgodbo o brezdomcu, o tem, da je takoj videla iskrico v njem, da je velik umetniški talent ter je postal mentor likovnih delavnic. »Vedno znova se mi zahvaljuje za priložnost, pa mu vedno odgovarjam, da si je priložnost naredil sam, mi smo mu le odprli vrata,« ga opisuje. »V življenju je tako, da je druga priložnost, ki jo dobimo, morebiti še pomembnejša kot prva. Zato moramo drug drugemu dajati priložnosti.«

Otroški živžav na stopnicah doma starejših

Ena njenih najodmevnejših letošnjih akcij pa je bilo deset tednov brezplačnega počitniškega varstva za otroke. Prepričana je namreč, da dom za starejše ni samo za to, da imajo oskrbovanci posteljo in hrano. V Domu Danice Vogrinec je tako poleti odmeval otroški živžav: »Sprva je bilo vse strah, kako bo, če bodo po stopnicah tekali otroci. Toda izkazalo se je, da so jih stanovalci toplo sprejeli.« Otroci so dopoldne hodili na različne oglede, po kosilu pa so se družili s stanovalci. Počeli so vse mogoče: denimo ogledali so si mestni vodovod, obiskali so občine, da so izvedeli, kaj dela župan in kaj mestni svetniki; šli so v Tezno v podzemne rove; šli so na letališče pomahat nogometašem, ki so leteli na gostovanje; s stanovalci so organizirali fotografiranje, igrali bingo, pri katerem so otroci upokojencem prebirali številke; obiskali so gasilce; stanovalci doma so jih učili stare družabne igre.

Več v reviji Zarja št. 49, 4. 12. 2018.