Tina in Primož sta naju pričakala pred hiško, ob kateri nama je z Matejo zastal dih. Hiška kot iz pravljice, z lesenimi polkni, kamnita, s prelepim, urejenim dvoriščem, z ogromno češnjo na dvorišču, z nasekanimi in lepo urejenimi drvmi, ki čakajo na zimo. In pred hišo nasmejana Tina in Primož. Pospremila sta naju v hišo ter z veseljem in ponosom razkazala okusno, s starinami in lesom opremljeno kuhinjo, ogromno kopalnico, čudovito dnevno sobo s kamnitimi zidovi, lepo spalnico, v kateri je tudi Olivijina posteljica. Primož je kar dobri dve leti brskal po medmrežju, da jo je našel. In takoj sta vedela, da bo njun dom.

To je to. Tako, kot sta vedela, da sta ustvarjena drug za drugega in da sta našla, kar sta iskala, ko sta se spoznala pred nekaj leti na predstavi v tržaškem gledališču, kjer je najprej ustvarjal Primož, zdaj pa je tam na pogodbi tudi Tina. Poznala sta se že od prej, saj sta slovenski gledališki svet in prostor zelo majhna, videvala sta se že na igralski akademiji, Tina je hodila gledat predstave, v katerih je igral Primož, nato pa sta se pri neki predstavi njuni poti združili. Primož pravi: »Med študijem se še ni zgodilo nič.« A ga Tina dopolni: »Med študijem so se srca odprla,« in se smeji. »Po študiju pa sva se sprostila,« se še glasneje smeji Primož. »To je bilo pred šestimi leti, jaz sem ravno končala akademijo in prišla kot gostja igrat predstavo v Trst,« ga dopolni Tina. In? »Predstava je bila uspešna, pa tudi midva sva bila uspešna,« se še naprej šali Primož. »Primož je imel takrat najeto stanovanje v Trstu, ustvarjalci predstave pa smo bili nekje v predmestju. Ker zvečer ni bilo kaj dosti početi, smo se družili. Vse popoldneve, vse večere ... in sva se zbližala. Takrat je preskočila iskrica.« »Meni je bila Tina všeč že prej, ko sem jo prvič videl. Vedel sem, da je ona 'ta gajstna', takšna mi je ostala v spominu, zapomnil sem si njene oči.« »Študij predstave traja dva meseca in dva meseca nenehnega druženja, če si si z nekom blizu ...« pojasnjuje Tina. »Vsakič, ko se dela predstava, se naredi en tak balon,« je metaforičen Primož, »enkraten balon. In iz tega balona je prišlo še nekaj več. Čakre so odprte.« »Bolj si občutljiv za sočloveka,« razmišlja Tina. Kako sta vedela, da sta prava drug za drugega, ju vprašam. »Jaz sem ji rekel, da naj mi zaupa, da mislim resno.« »To je stvar odločitve, enkrat v življenju sprejmeš odločitev, se ustališ in to spelješ,« zakoliči Tina. »To je življenjska odločitev.« Ustvarjali so predstavo Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja, bilo je leta 2013, Tina je za vlogo dobila Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Torej je dobila Primoža in nagrado, se pošalimo. Takrat je živela v Ljubljani, Primož v Trstu, popoldne je Tina sedla v avto in šla v Trst, ker je Primož imel projekte. Tudi zdaj, ko sta oba pogodbeno v tržaškem gledališču, sta devet mesecev polno zasedena. Kdaj pa sta začela skupaj živeti? »Kar hitro,« pojasni Tina, »najprej so bili hudi boji, kje bova živela, potem pa sem dobila pogodbo v Trstu in sva se odločila, da greva živet bližje Trstu. Najprej sva živela v Ankaranu, potem pa sva našla tole hiško.«  »Jaz sem sicer blokovski otrok, Ljubljančan, potem pa sem nekaj časa živel v hiši v Bertokih in tam spoznal, kako čudovito je imeti vrt. Tam sem prvič doživljal spremembo letnih časov zelo intenzivno. Zaljubil sem se v vaško sceno.« »Jaz pa sem zelo prilagodljiv človek,« doda Tina, »a čutila sem, da bom najsrečnejša v hiši izven mesta. In zdaj imava svoj zen.« »Pa tudi srečo sva imela s to hišo, čeprav sva jo iskala dve leti,« razloži Primož, »imela sva srečo tudi s krediti, tako da je to dvojni zen. In potem je prišla še Olivija, tako da imava trojni zen.«

Olivija. Kako se je zgodila Olivija, vprašam. »Ni se zgodila,« me odločno popravi Tina, »Olivija je čisto načrtovan otrok. (smeh) Zelo dolgo sem imela v sebi materinsko željo, in ko se enkrat vidiš z nekom, ko začutiš, da je to to ... In glede tega sva si s Primožem podobna, tudi on je bil takoj za.« »Ni bil dolg pogovor, bom rekel,« modro doda Primož. »Oba sva se znorela, zdivjala, in ko sva začela živeti skupaj, je bila nekako logična posledica, da srečo v dvoje nadgradiva,« željo po otroku in uresničitev dodatno pojasni Tina. Zanima me, kako je Tina začutila, da je to to. »Oh, to pa vsak ve, tu ni kaj filozofirati. Ko prideta skupaj dve duši, ki se dopolnjujeta, složno bivata ...« nasmejano govori, Primož pa ji vskoči v besedo: »Če bi bil hudomušen, bi rekel, da sem ji takoj, ko je iskrica preskočila, rekel: Zaupaj mi! In je rekla, prav, samo da bova imela neko poskusno obdobje. In po tem obdobju mi je pač zaupala.« Sliši se preprosto, kajne? »Zdi se mi pomembno, da začneš živeti skupaj, tako se bolje spoznaš, preden greš korak dlje, takrat se vse razkrije, pokaže,« resno pripomni Tina.

Celoten članek si lahko preberete v 42. številki revije Zarja. (16.10.2018)