S Tanjo sva se zmenili v lokalu blizu njenega doma, ki je po naključju tudi blizu mojega. Ko je hodila proti moji mizi, so jo seveda vsi prepoznali. In eden od gostov je, prav nič potiho, rekel sosedu. »Glej jo, Fajonova, ta jih je pred nekaj dnevi napela Orbanu, madžarskemu premierju. In prav je imela.« Vidite, tudi zaradi tega sva se dobili.
Tanja, po Sloveniji odmeva vaš nedavni govor Viktorju Orbanu, madžarskemu premierju, ki je sedel nedaleč od vas v evropskem parlamentu, vi pa ste mu rekli: Dovolj je dovolj!
Z Orbanom se v evropski politiki ukvarjamo že zelo dolgo, ker je njegova politika v zadnjih letih in mesecih prepovedovala javna zborovanja, ovirala neodvisno sodstvo in medije, zapirala nevladne organizacije ... Orban je iz Bruslja stalno dobival kritike. Ves čas je bil na tapeti. Prišlo je do trenutka, ko sta mu tudi evropski parlament in Evropska komisija stopila na prste. Prvič v zgodovini smo proti neki državi članici zahtevali sprožitev sedmega člena.
Kaj poenostavljeno pomeni ta sedmi člen?
Pomeni, da državi članici EU vzameš glasovalne pravice, to pomeni tako rekoč »izključitev iz razreda«. Do tega še ni prišlo in verjetno niti ne bo, je pa zelo resna kritika in opozorilo. Evropski voditelji se bodo morali s tem resno ukvarjati.
Kako je glasovanje odmevalo na Madžarskem?
Zelo negativno, dojeli so ga kot kritiko Madžarske, čeprav ni bilo. Bila je razprava proti Orbanovi politiki, ki spodkopava demokracijo in svoboščine, ki smo jih uspeli vzpostaviti v Evropi. Za sedmi člen je glasovala velika večina evropskega parlamenta, z vključno 80 odstotki poslanskih kolegov iz njegove politične skupine. To je močno sporočilo Orbanu, da je ostal osamljen znotraj konservativne politične sile.
V svojem govoru ste omenili, da je to, kar se dogaja na Madžarskem, pljusknilo čez meje, tudi v Slovenijo.
Opozorila sem, da so njegovi politični partnerji v Sloveniji v predvolilni kampanji uporabljali podobne plakate, ki so strašili ljudi, manipulirali s podatki, in da je to retorika, proti kateri se moramo boriti. To je odmevalo povsod, tudi v Sloveniji.
So vas napadali?
Deležna sem bila ostrih napadov, na robu sovražnega govora. S strani skrajne desnice, ki je branila Orbana in zraven privlekla še dosti druge navlake. Tega si nihče ne bi želel brati.
Vas ti napadi prizadenejo, prestrašijo?
Sčasoma sem se navadila in skušam si dopovedati, da to počne le majhen odstotek ljudi. Marsikdo je na medmrežju prijavljen z lažnim profilom, plačan, da širi laži in straši ljudi. Dobivam namreč tudi ogromno podpore, ljudje so hvaležni, da opozarjam na takšne stvari. Bolj pa to prizadene moje bližnje, ki so manj navajeni na takšne napade. Internet dopušča vse, marsikdo niti ne razmišlja, ko napiše: »Morilec si! Imaš umazane roke!« Tudi to se mi dogaja. Lahko bi ga tožila, na primer.
Vaš govor je bil zelo kratek, morda minuto.
Čas je zelo omejen, morala sem se dobro pripraviti in ga izkoristiti. Zame je bila to zanimiva izkušnja, ker je Orban sedel nekaj metrov stran od mene. Videl je plakat, ki sem mu ga kazala. Bil je iz slovenske politične kampanje, skušal je strašiti Slovence, in je odkimal z glavo, kot da mu ni bil všeč. Imela sem občutek, da se do neke mere strinja z mano, da mu ni všeč sporočilo plakata. A morda je bil moj občutek varljiv.
Na posnetku govora se je plakat zelo slabo videl, ga lahko opišete, prosim.
Zgoraj je bila slika Pariza, mračna, temna, s pripadniki vojske, oborožene z mitraljezi, z zamaskiranimi obrazi, spodaj pa slika Budimpešte, sončne, turistične ... Ta plakat je uporabljala naša največja opozicijska stranka v predvolilni kampanji. Povzela je Orbanove simbole zastraševanja. Na veleplakatih po vsej Sloveniji, nekaj je bilo umaknjenih. Z lažnimi podatki, koliko dobi migrant od države. S plakatom so želeli pokazati, da je Pariz nevarna prestolnica, ker ima veliko priseljencev, Budimpešta pa ima čist, bel narod. Šlo je za žaljenje vseh ljudi, ne samo Madžarov, vseh Evropejcev, tudi Francozov konec koncev.
Kako je Orban reagiral na vse te napade, vi namreč niste bili edini?
Orban je večkrat prišel v evropski parlament, običajno se je vrnil na Madžarsko kot zmagovalec. Zdaj pa je že dan prej vedel, da ne bo imel več podpore med svojimi političnimi zavezniki, zato je bil med govorom aroganten, napadalen, čutilo se je, da je poražen, poznalo se mu je na obrazu. Doživel je veliko kritik, 80 odstotkov njegove poslanske skupine se mu je uprlo, zelo redki, ki so ga podprli, pa so bili ravno iz Slovenije, moji kolegi iz SDS. A poslanci nismo napadali Madžarske, postavili smo se Madžarom v bran. Madžarska je za nas res pomembna država, del EU, in če želimo ustaviti to nevarno sovražno retoriko, nevarni populizem, je nekje pač treba reči: Dovolj je dovolj!
Rekli ste, ko je bila migrantska kriza. Torej je ni več?
Migrantske krize v resnici nikoli ni bilo. Bila je kriza evropskih institucij, ki niso uspele obvladovati velikega števila prišlekov, ki so prišli na evropska tla, nismo imeli učinkovite skupne migracijske politike, nismo si znali porazdeliti ljudi, ki so bili upravičeni do azila. Več bi morali delati na izvorih kriz, tam, od koder ljudje bežijo. To nam ni uspelo. Zato je bila to bolj kriza evropskih politik. V najbolj kritičnem obdobju je na evropska tla prišlo milijon in pol beguncev, nas pa je več kot 500 milijonov. To ni takšna ogromna številka. A bili so nakopičeni v dveh, treh državah, zato so predstavljali breme. Če bi bili integracijski postopki uspešni po vseh državah, se to ne bi zgodilo.
Celoten pogovor s Tanjo Fajon si lahko preberete v 38.številki revije Zarja. (18.9.2018)
