V ljubljanski Botanični vrt je prišla s kolesom, razmršenih las, čvrstega telesa, nasmejana, glasna, polna dobre energije, njen objem je konkreten, močan. Govori energično, ne izogiba se niti neprijetnim vprašanjem, še z veseljem se jih loti. Pred kratkim je praznovala šestdeseti rojstni dan, a energije ima za dve tridesetletnici. Po sporu s Cankarjevim domom so se v Sloveniji zanjo vrata zaprla, pa si jih je na veliko odprla v soseščini ...
Vse življenje ste že »svobodnjakinja«.
Res je. V Sloveniji sem imela dolga leta status umetnika, hkrati sem bila redno zaposlena v Avstriji – tam sem veliko delala in sem želela imeti tudi tam urejen status. Trenutno sem zaposlena v svojem »plesnem podjetju«. Rada imam spremembe, že vse življenje se premikam. Iz kluba v klub ali pa po svetu. Ustvarjalni vrtinec me je celo tako zelo posrkal vase, da nisem imela nič zasebnega življenja. In morda bi bilo tako še zdaj, če ne bi slučajno naletela na Ivana. Z njim sva se našla na jadrnici in še danes lepo jadrava. (smeh) Po štiridesetem letu ti postane jasno, da se ne moreš ves čas samo gnati. Na jadrnici čisto odklopim, tudi če želiš domov, to ne gre tako zlahka. Živim v irealnem svetu, v teatru, plesnih dvoranah. Moja skavtska narava začne hlepeti po soncu, morju, zelenju. In samo vikend ni dovolj. Ugotovila sem, da se moram reciklirati. Po enem mesecu začnem drugače razmišljati, se počutiti, dobim naravni cikel spanja in zbujanja s soncem, prabioritem. Moraš it v naravo in tam živeti. Čim dlje.
Znani ste kot stroga učiteljica plesa.
Od kod je pa to prišlo? Strogega učitelja si predstavljam s palico in da se dere na učence. Sem pa dosledna. Nikoli nisem nikogar vrgla iz dvorane niti jih nisem postavljala v prve ali zadnje vrste. Za vodenje moraš imeti znanje in avtoriteto. Včasih smo že začeli z delom, pa ni šlo, in smo koreografijo zamenjali. Vsakdo je zmotljiv. Ne maram pa hinavščine, izdajalstva, krivice, nekorektnosti, tega pa ne pozabim. In mislim, da je prav tako. A grem kljub temu desetkrat na led. (smeh) S slabimi ljudmi ne smeš imeti opravka, potem je življenje lažje. Življenje je čisto prekratko za take stvari. Včasih še vedno preveč zaupam ljudem. V šovbiznisu se dogaja marsikaj. Moje preveliko zaupanje in entuziazem so velikokrat zlorabili, ne le v šovbiznisu, marsikje.
Ravno na področju šovbiznisa ste imeli pred leti težave s predstavo v Cankarjevem domu, končalo se je tako, da ste tožili direktorja Mitjo Rotovnika. Lahko pojasnite zaplet?
Hvala za vprašanje, odgovor je na sodišču že sedem let. Rotovnik je moral po nalogu sodišča demantirati lažnive in žaljive izjave, a objavilo jih je le Delo in povzel Dnevnik. Skupaj z drugimi mediji pa mi že ob napadu niso hoteli – ali smeli! – pustiti do besede. Tožba mi je vzela veliko energije, a druge poti žal ni bilo.
So se vrata Cankarjevega doma zaprla za vas?
Očitno, kajne? In očitno so se ustrašili tudi drugi, saj sem v zadnjih devetih letih v Sloveniji dobila zelo malo vabil k sodelovanju. Izjeme so Mamma Mia, Avenija Q, Madagaskar ...
To je bilo pred desetimi leti, je zdaj pozabljeno?
Vedno sem imela veliko odprtih vrat tudi drugje: Srbija, Avstrija, Hrvaška. Še posebej Srbi so me v zadnjih letih skoraj posvojili, v njihovih profesionalnih gledališčih trenutno igra pet mojih muzikalov, zaupali so mi otvoritev Evrovizije, univerzijade, sprejem Medvedjeva, 200 let srbske policije – sami fantastični projekti!
Imate jih šestdeset.
Ali pa petinosemdeset, meni je čisto vseeno. S tem sem razčistila že zdavnaj. Starati se začneš, ko se rodiš. Vsi smo radi mladi, lepi in srečni, a jaz sem sama s sabo čisto zadovoljna. S plesom vzdržujem fizično kondicijo. Nekaj časa sem bila res obsedena s tem, da »moram« – teči na primer, a to ni res. Nič ne »moraš«. Treba je izkoristiti čas – do sedemdesetega leta lahko še narediš špago in most, potem pa ne več. Ko bom videla, da ne gre, se ne bom več trudila. Imeti moraš posluh zase, da vidiš, kaj lahko počneš s telesom in česa ne. Botoks mi še na misel ne pride. Zato da bom všeč drugim, sebi? To so kratkotrajne rešitve, zdi se mi, da so tisti, ki hodijo na lepotne operacije, samouničevalni do sebe, saj vidimo, kakšni so zdaj ti ljudje. Kaj pa stanje duha? Vsi hočejo biti večno mladi, kaj pa če bi bili raje večno pametni?
Celoten pogovor z Mojco Horvat si lahko preberete v 36. številki revije Zarja (4.9.2018).
