Z Violeto sva se dobili dopoldne, ko je ob Savi sprehajala svojega ogromnega, a prijaznega psa Budo. Sedli sva v kavarnico, ki je vrata odprla šele ob desetih, in v miru klepetali. Ko so začeli prihajati prvi gostje, so jo seveda vsi opazili. Saj je ne moreš spregledati, ker govori glasno, jasno, razločno, pri tem pa besede poudarja še z rokami. Violeta, namestnica koordinatorja stranke Levica, je taka tudi v parlamentu. V pogovoru zato nisva mogli mimo te plati njenega življenja, kakor tudi ne mimo njene preteklosti, ki ni bila z rožicami posuta.
Violeta, poznamo vas kot poslanko, ki izstopa z iskrenimi, odločnimi, skoraj radikalnimi stališči.
Zanimivo, da enačite iskrenost in radikalnost! Zame je iskrenost velika vrednota, saj me je mama učila, naj vedno govorim resnico, tudi če boli. Danes pa je prava poplava lažnih novic in ljudje res ne vedo več, kaj je res in kaj ni. Tu vidim veliko odgovornost vas, medijev, da govorite, objavljate resnico. Strah pred migranti je tak primer. Večina ljudi migranta, ne begunca, še nikoli ni videla, a prepričani so, da nas preplavljajo, da jim jemljejo denar, ki bi moral pripadati njim, in da prinašajo neznane bolezni. V Beli krajini so že začeli zbirati podpise proti zbirnemu centru za migrante, vedo že, kje naj bi bilo in kdo je prodal zemljišče, čeprav ta načrt sploh ne obstaja. To so strahovi, ki me močno spominjajo na drugo svetovno vojno, ko so ljudje mirno gledali, kako odvažajo Žide v koncentracijska taborišča, ker so pred tem ustvarili psihozo, da so oni krivi za vse. Hitlerja so pripeljale na oblast demokratične volitve, volil ga je reven delavski razred. Tudi mi pozabljamo, da smo imeli ekonomsko krizo, brezposelnost, mizerne plače in pokojnine veliko pred migrantskim valom. To je treba razumeti in ne posploševati. Zato sem aktivistka, govorila bom resnico, saj edino resnica osvobaja. To problematiko je treba reševati odgovorno in sistematično, ne pa s pozivanjem k oboroževanju in ustanavljanju vaških straž, kot to počnejo nekateri neodgovorni politiki. Žal smo zmanipulirani kot družba, in to nam ne prinaša nič dobrega. Mnogi so prepričani, da smo sredi tretje svetovne vojne, ki se bije medijsko, gospodarsko, marsikje pa žal tudi že vojaško.
Kaj je vas pripeljalo med političarke? Imate tako več moči, več besede, več možnosti vpliva na karkoli?
Ja, bolj sem slišana, absolutno. Zanimivo je, da smo včasih kot umetniki, igralci, namerno delali škandale, da bi opozorili nase, ker nas ni nihče ne videl ne slišal. Danes pa se moram skrivati, ker iz vsega delajo škandal. Izmislijo si karkoli, da me lahko diskreditirajo. Resnica ni ravno dobrodošlo blago v svetu manipulacij. V parlamentu imaš ves čas pred sabo mikrofon in medije okrog sebe, a včasih novinarji hočejo več, kot jim lahko tisti trenutek poveš. Težko razumejo, da ne morejo člani stranke iz medijev izvedeti predlogov in informacij, ki jih morajo najprej izvedeti in sprejeti organi stranke.
Kako je biti ženska v svetu politike?
Grozljivo. Ker si trikrat bolj izpostavljen kot moški kolegi. Ves čas me poskušajo diskreditirati. Imam srečo in privilegij, da sem obkrožena z mladimi, izobraženimi in visoko motiviranimi intelektualci z visokimi moralnimi načeli. Naše delo me ohranja pri življenju, drugače bi verjetno obupala. Kot oseba in kot državljanka.
Od kod vam to uporništvo?
Položeno mi je bilo v zibelko. Od malega sem bila v neprivilegiranem položaju. Ko si tako rojen na ta svet, imaš samo dve možnosti: ali propadeš ali se boriš. Ni velik človek tisti, ki se mu v življenju ne pripeti nič hudega, temveč tisti, ki je iz tega zrasel in skozi težke preizkušnje postal močnejši in boljši. Vsaka stvar, ki se ti zgodi, je izziv. Včasih se šalim, da je moje življenje kot tek čez ovire. Že kot majhno so me učili, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. No, ko sem ta rek napisala na Facebooku, sem takoj dobila pripombo znanega novinarja: »Kako so pa to lahko tebe učili, ta rek je slovenski?«
Celoten pogovor z Violeto Tomić si lahko preberete v 35. številki revije Zarja. (28.8.2018)
