Kaj se dogaja z našim zdravstvom? Je naše zdravstvo v šoku? Pomanjkanje medicinskih sester, srčna kirurgija, odhajanje specialistov, čakalne vrste … Strah pred sesutjem se nam zažira v drobovje.
Žal se moram strinjati z vami, da je zdravstvo v šoku, na posameznih oddelkih že v ireverzibilnem šoku oziroma šoku brez povratka, ki vodi v popoln razpad. To se dogaja zlasti na najbolj obremenjenih vitalnih oddelkih intenzivne terapije za otroke, kar je več kot skrb vzbujajoče in z vseh aspektov nacionalna katastrofa.
Cilj vsake države bi morala biti samozadostnost z energetskimi viri, čisto pitno vodo, zdravo hrano, nedvomno pa spada urejeno zdravstvo med najpomembnejše elemente samozadostne družbe. Na to smo posamezniki opozarjali že več kot deset let, vendar žal nismo bili slišani.
Ali nas mora biti strah? Je povsem realno, da bodo zaradi pomanjkanja specialistov ljudje pri nas umirali? Leta 2018 v Sloveniji, urejeni državi?
Mene osebno je strah in vse, ki to spremljamo iz prve bojne črte. Vsi drugi, ki ne vedo natančno, kaj se dogaja, pa bi morali vedeti – pa še vedno živijo v iluzijah, ki pa se bodo hitro razblinile. Urejenost države je zelo relativen pojem. Zame so urejene države samozadostne, ljudje pa veseli in nasmejani. Urejena država ne pomeni zgolj visokega BDP ali tisočev sprejetih aktov in podaktov.
Kako smo lahko prišli tako daleč? Ali moramo na cesto? In koliko ljudi mora umreti, da bomo šli?
Osebno ne podpiram zakona ulice, kajti tako se v civiliziranih družbah stvari ne urejajo. Zdravstvo je zgolj eno izmed področij, ki je morda vzdržalo še najdlje. Kljub širokoustenju lahko Slovenci spoznamo, da so nam bližnji sosedi pokupili vse pomembne blagovne znamke, vse hotele na Obali, trgovske verige, zdaj pa smo odvisni od njih tudi na področju varovanja zdravja ljudi, zato se upravičeno lahko počutimo ponižani in razžaljeni. Še posebej zdravniki in zdravstveno osebje, ki izgoreva v nevzdržnih razmerah. Uspelo jim je relativizirati stroko, odločajo posamezniki, ki si obujejo prevelike čevlje, nekateri celo tako velike, da so skriti v njih.
Je situacija res tako nerešljiva, kot se zdi?
Ja, absolutno je situacija nerešljiva, saj je Slovenija zelo majhna država z dvema milijonoma prebivalcev, zato ima tudi na področju stroke le nekaj posameznih subspecialistov in strokovnjakov, ki lahko ponudijo ustrezno znanje za mizerno plačo. Ko ti strokovnjaki odidejo, pa brez sramu pripeljejo tuje strokovnjake, ki delujejo po tržnih zakonitostih in jim prej glasni Slovenci za to plačujemo gromozanske vsote denarje. Mesečno plačo 130.000 evrov, hotel s petimi zvezdicami, lete v prvem razredu, prevajalce.
Podobno je s tujimi zdravniki v Mariboru, ki delujejo tržno. Na drugi strani smo domači zdravniki brez minimalnega spoštovanja, etiketirani z dvoživkarji, zaslužkarji, bogovi v belem in ubijalci, zato je logično pričakovati, da bodo zdravniki kot nosilci zdravstvene dejavnosti in sestre množično odhajali za višje ali enako plačilo opravljati bistveno lažja in manj odgovorna dela. Treba se je tudi zavedati, da delo v kaotičnih razmerah vodi v strokovne napake, za katere pa neposredno odgovarja zdravnik in celotna njegova družina, ki nosi vse posledice, tako finančne kot moralne.
Kaj moramo v zdravstvu pri tej priči narediti?
Kot sem vam že povedal, smo v ireverzibilnemu šoku oziroma procesu brez povratka, zato so ti ukrepi že prepozni. Da bi izšolali nove strokovnjake, potrebujemo desetletje. Do tedaj pa bomo očitno odvisni od tujih strokovnjakov, ki si bodo sami postavili svojo ceno, dobili lete v prvem razredu, spali v hotelih s petimi zvezdicami in imeli svojega prevajalca, ki tudi veliko stane, če to ni slučajno zdravnik, ki pa to delo spet opravlja brezplačno.
Osnova normalnega zdravstvenega sistema je: izračun posameznih storitev po realnih stroških, postavitev časovnih in kadrovskih normativov, kar je strokovno vprašanje, ne administrativno, ukinitev koncesij, pacientom pa ponuditi prost izbor zavarovalnic in izvajalcev za svoje storitve. Bistveno je, da so storitve, ki jih bolniki potrebujejo, opravljene čim bolj kakovostno in v najkrajšem času.
Minuli teden smo spet poslušali o minusu, tokrat v UKC Maribor, naslednjič bo v minusu katera druga ustanova … Gre pa nekako takole, da bolj ko garate in bolj ko ste uspešni, več minusa pridelate ustanovi?
Poslušanje o minusih in plusih je popolnoma demagoška zgodba, saj na enem sestanku poslušamo o minusu, na drugem pa o plusu – kakor komu ustreza. Dejstvo je, da vsekakor ne moremo govoriti ne o minusu ne o plusu, če ne poznamo realnih cen storitev.
Več v Zarji, št. 30, 24. 7. 2018
