Šuštarija v Tržiču še živi

S starosto slovenskega čevljarstva in uglednim meščanom Tržiča smo se pogovarjali mesec dni po njegovem devetdesetem rojstnem dnevu in nekaj dni po izidu knjige z naslovom Življenje tržiškega čevljarja, s podnaslovom Joža Gros. Šuštarstvo mu je bilo položeno v zibelko. Štiri generacije Grosovih so krojile zgodbo od skromne delavnice prek dolgih let učenja in trdega dela do zlate dobe tovarne Peko, njenega žalostnega propada in vse do danes, ko čevljarstvo Grosovim še vedno daje kruh v uspešnem družinskem podjetju Migi, ki ga vodita sinova Jože in Miha. Joža je tudi danes kljub častitljivi starosti izjemen sogovornik in ima odličen spomin.

Pogovarjamo se ob žuborenju potoka, ki še vedno teče mimo Tržiškega muzeja in je bil nekdaj glavna življenjska žila mesta pod Karavankami. Že med vožnjo v avtomobilu od družinske hiše Grosovih do muzeja sem poslušala čudovito razlago o zgodovini in življenju Jožetovega rojstnega mesta, ki je bilo vseskozi povezano s šuštarskim poklicem. Nekdaj je tukaj vsaka druga družina izdelovala čevlje. Joža je bil tisti, ki je naredil načrt za stalno čevljarsko muzejsko razstavo in ki je z orodjem iz delavnice svojega deda opremil šuštarski kotiček. Lutki so celo nadeli njegova oblačila in predpasnik. Prav zahvaljujoč njegovemu znanju in tem podarjenim predmetom ima Tržiški muzej največjo čevljarsko zbirko in najsodobnejšo čevljarsko razstavo v Sloveniji. V knjigi Življenje tržiškega čevljarja ni predstavljena zgolj življenjska zgodba Joža in Grosovih, ampak ta zadeva tudi vse druge tržiške čevljarje in njihove družine.

Podjetniška žilica stare mame. Joža je vitalen, dobre volje in pripravljen pripomoči k ustvarjanju zanimivih fotografij. Ko stopi med šuštarske pripomočke, ki so zaznamovali njegovo življenje, se zdi kot otrok med igračami. Vonj po usnju je od rojstva zaznamoval njegovo življenje. Čevljarstvo mu je v krvi in lahko bi rekli, da mu je bil ta poklic položen v zibelko, saj je že kot dojenček v delavnici ležal ob šivalnem stroju ob babičinih nogah – a ne v zibelki, temveč v škatli iz lepenke na ostankih mehkejšega usnja in flanele, ki jih je babica – ki je bila od nekdaj sila varčna – pobirala po tleh. »V smeteh je d'nar,« so besede, ki jih je varčna Pepa Kaštrun pogosto izgovarjala, Joža pa jih še zdaj ne more pozabiti.

Korenine družinske čevljarske tradicije segajo do začetkov 20. stoletja, ko sta se v tržiški tovarni Mally&Demberger spoznala Ivan Koštrun in Pepa. On je bil pomožni modelar, ona je bila šivilja. Poročila sta se in dobila tri hčere. Dve sta nadaljevali tradicijo in delali v istem poklicu, ena od njiju je bila Joževa mama Pepca. Ko se je tovarna zaprla, je Ivan odkupil kopita, sekalne nože in dva šivalna stroja. »Živeli smo na podstrešju. V prvem nadstropju sta živela dedek in babica, v pritličju pa je bila poleg kuhinje čevljarska delavnica,« pripoveduje Joža, ko se sprehodimo po mestu, on pa mi pokaže staro stanovanje.

Stara mama Pepa mu je veliko pripovedovala o težkih časih, ko je od jutra do večera delala v tovarni in ko ji je tovarniška sirena odrejala prihode, odhode in odmore za malico. »To je strašno sovražila in mi je zato vedno govorila, naj imam, če se bom izučil za čevljarja, svojo delavnico. Ker bom tako vsaj 'vedel, za kaj delam'.« Stara mama je Joži vsadila podjetniško žilico. Tudi sama se je zelo dobro znala dogovoriti za delo. Ob sobotah je hodila v Ljubljano in prodajalcem v trgovinah, pa tudi različnim posameznikom dostavljala že izdelane čevlje. Naučila ga je tudi osnov knjigovodstva. V papirnati vrečki je imela za vsako stranko drugo knjižico, v katere je vpisovala plačila in morebitne dolgove. »Običajno me je po opravkih peljala k Slamiču na vampe,« se spominja Joža in dodaja, da so imeli tam najboljšo šunko, ki pa si jo je stara mama vedno samo ogledovala in nikoli kupila, ker je bila predraga. »Kupila je samo kosti, s katerih smo potem doma kar s šuštarskim nožem strgali ostanke mesa,« se smeji moj sogovornik in zdi se, kot da pred seboj jasno vidi prizore iz preteklosti. V Kaštrunovi delavnici so skupaj jedli člani družine in pomočniki, in to kosilo, ki ga je vsak dan skuhala stara mama Pepa. V vseh teh vonjih usnja, lepila, domače hrane … so shranjeni njegovi spomini.

V Kaštrunovi delavnici so izdelovali več vrst obutve. Za zimo močne čevlje po meri, ki so bili večinoma zbite izdelave, saj so bili namenjeni okoliškim kmetom. In odlične ženske visoke čevlje na vezalke, ki so jih nosile vse ljubljanske branjevke.

»To je bil tako imenovani rančoš, zelo dober čevelj. Podplat in peta sta bila iz usnja, sicer pa so bili izdelani iz blaga. Cenejši so bili podloženi s flanelo, tisti dražji pa s krznom. Iz blaga so izdelovali tudi copate. Za izdelavo copat je stara mama pri tapetnikih pobirala tekstilne odpadke – blago, ki je ostalo od starih divanov. Spomladi so se dobro prodajali odprti ženski sandali z malce višjo peto,« se spominja Joža.

Spomini, shranjeni v muzeju. »Tudi moj ata Jožef Gros, ki so ga klicali Joža, tako kot je ime tudi meni in enemu od mojih sinov, je bil čevljar. S čevljarstvom sta se ukvarjala tudi moja dva brata – Tone in Štefan. Tone je bil dve desetletji direktor Planike, Štefan pa čevljarski tehnik v Peku. Pozneje je napredoval in prišel v kontrolo. Moja stara mama je svojo hčer, mojo mamo, naučila šivanja zgornjih delov obutve, kar so sicer običajno počele ženske. Ročno izdelovanje čevljev je bilo težko in dolgotrajno, saj je zahtevalo veliko ur potrpežljivega dela, skrbnega krojenja, rezanja, zabijanja in glajenja. Zato smo govorili: brez muje se še čevelj ne obuje. To pomeni, da čevlja ni mogoče izdelati brez truda in znanja. Če ni dobro narejen, ga ni mogoče obuti, pa naj bo nuja še tako huda in muja še tako velika,« se navihano šali moj sogovornik.

Za fotografiranje se Joža Gros z veseljem »pridruži« lutki, ki v resnici posnema njega in ima na sebi njegova oblačila. Brska po muzejskih eksponatih, ki jih dobro pozna, saj jih je v delavnici svojega starega očeta neštetokrat imel v rokah. Pravi, da dela nič več ne pogreša in da se ga nikoli več ne dotakne. Iz žepa potegne škorenjček, visok devet centimetrov, in si ga v šali natakne na prst. »Izdelal sem ga ročno, vsi šivi so ta pravi, vse je ročno narejeno,« se pohvali z igračo.

Podjetni fantek, uspešni poslovnež. Joža Gros je obiskoval najprej ljudsko in nato meščansko šolo. Leta 1941 je hodil v nemško šolo, a mu ni bil všeč odnos nemških učiteljic do slovenskih otrok. Klicale so jih banditi. Zdržal je eno leto, ko so ga izključili iz šole, pa se je začel z veseljem učiti čevljarstva v očetovi delavnici. »Vsak dan sem bil v delavnici. Kmalu sem začel izdelovati čeveljčke za punčke iz celulojda, ki sem jih nato deklicam prodajal po dva dinarja. Za odpadni material sem prosil v Peku. To je bil moj prvi zaslužek.« Po vojni je nadaljeval šolanje in končal državno meščansko šolo v Tržiču. Nato je opravil izpit za čevljarskega pomočnika in končal še tehnično čevljarsko šolo v Ljubljani. Prakso je opravil v Tovarni čevljev Trio in leta 1946 še v Peku, kjer se je naučil izdelovati čevlje na industrijski način. Njegov oče je takrat že vrsto let delal v Peku. V tej tovarni se je leta 1951 zaposlil tudi Joža in takrat se je začela njegova pot navzgor. »Prenovil sem delo v šivalnici. Kot vodja tehnološke prenove pa sem nato delal vse do upokojitve leta 1986. Bilo je pestro in zanimivo. Moderno proizvodnjo obutve smo razvijali tudi v drugih tovarnah tedanje Jugoslavije in v tujini. Tudi sam sem se izobraževal v tujini. Vedno sem bil vesel, ko sem lahko kje spoznaval novosti v obutveni industriji in nato to znanje prinašal v našo tovarno.«

Več v Zarji št. 25, 19. 6. 2018.