Ranka smo spoznali v seriji Ena žlahtna štorija. Njegov Ibro je bil res mega Bosanec. Če ste ljubitelj monokomedij, pa vas je zagotovo navdušil v predstavi Moška copata, ki jo je tudi napisal. Zdaj je Vučko v novi slovenski nadaljevanki Gorske sanje. In v kratkem bo postal drugič očka. Prav zaradi tega njegova Nataša ni prišla na fotografiranje. Ker rok poroda res ni več daleč. Zato pa je prišla Taja, zelo samozavestna prvošolka.

Klovni smo vedno malo žalostni. Ker je bil Ibro v Eni žlahtni štoriji tako priljubljen, so vlogo Vučka v Gorskih sanjah napisali prav zanj, tako da Ranku sploh ni bilo treba na avdicijo. A čeprav sta s kamero po 300 nadaljevanjih Štorije »na ti«, mu ni bilo preprosto: najprej je moral namreč »izklopiti Ibra«. Od nekdaj si je želel postati igralec komičnih vlog in s Štorijo se mu je želja uresničila. A če bi igral resno vlogo? »Potem bi si želel vlogo psihopata, čisto drugačno, ekstremno. Ko smo snemali skeče, so se me ljudje kar bali, ko sem odigral kakšno strašno vlogo. Klovni smo itak tudi malo žalostni. Vsi imamo v sebi tudi to plat. Vsi imamo žalostne zgodbe iz preteklosti, težko otroštvo, s komedijo smo razvili obrambni mehanizem. Ni normalnega komika. Če nimaš težavnega otroštva, težko postaneš dober komik.« Ne ve, zakaj je tako, a pet komikov, ki so prodali največ predstav, prihaja iz razbitih družin. »Čustvene probleme nekateri pretvorijo v drogo, kriminal, alkohol, drugi v sarkazem, humor, ironijo. Jaz sodim med slednje. Zato pravim, da smo žalostni klovni, humor je terapija.«

Preden sva zanosila … Ženi Nataši pripisuje veliko vlogo pri svojem uspehu. »Moja Nataša bi gotovo rekla, da znam komplicirati, dlakocepiti, biti tečen, kdaj morda zamorjen. Starejši komiki znajo biti tudi depresivni, spomnite se Robina Williamsa. Nisem ves čas dobre volje. A če bi bil samski, ne bi dosegel tega, kar sem. Moja Nataša ima veliko vlogo v mojem življenju, ona je zvečer doma, ko hodim po predstavah, skrbi za otroka, jaz sem zaradi tega miren. Ona ima normalno službo. To sem potreboval.« Čez mesec in pol bo njuna družina večja za novega člana. Drznemo si potipati: bo fantek ali punčka?  »Pravijo, da bo punčka. Ali pa fantek z zelo majhnim lulčkom!« se smeji Ranko in neznansko veseli spremembe: »Vsi me strašijo, da bo čisto drugače, da bo zdaj videti, kot da jih imava deset, a jaz se tega veselim, rad imam spremembe. Dobil bom veliko materiala za novo predstavo, ki jo že pišem. Preden sva zanosila, sva kupila trisobno stanovanje, in eto ga, zdaj bo premajhno. Spet se bomo selili. Sedem let razlike med otrokoma je preveč za skupno sobo. Ko bo Taja stara štirinajst let, v puberteti, to ne bo šlo.«

Moški, pozor! Odlični Rankov nasvet. Ko je bila Taja majhna, je bil veliko z njo, in z drugim bo tudi. »Ko bo Nataša šla po porodniški nazaj delat, bo zabavno, se veselim. Zdaj bom imel dva! Časi so se spremenili, očetje vozičkajo, previjajo, hranijo. To zelo rad vidim. Saj smo enakovredni, saj nismo na divjem zahodu. Enakovredno partnerstvo. Ne razumem moških, ki se pritožujejo, da so njihove ženske ves čas utrujene. Če sem si jaz kdaj zaželel 'akcije', sem se tisti dan doma še bolj potrudil, da je bila zvečer spočita, ne pa utrujena. Zato ne razumem tistih, ki ženam ne pomagajo oziroma ne delajo enakih stvari kot one. Ali pa očetov, ki mi rečejo: 'Danes sem jaz varuška.' Kako si ti varuška? Ti si oče, ne varuška! To je tvoj otrok! Moji prijatelji razmišljajo podobno kot jaz, sicer ne bi bili prijatelji.«

Celoten pogovor z Rankom si lahko preberete v 15. številki revije Zarja (10.4. 2018).