V današnjem filmskem svetu velike dive ne obstajajo več. Najbrž zato, ker so bile slavne igralke iz prve polovice prejšnjega stoletja gledalcem dosegljive le na filmskem platnu ali izbranih fotografijah. Morda so se iz filmske iluzije spustile na zemljo le na kakem sprejemu, rdeči preprogi ali ob katerem od škandalov. In še to jim je za polbožanski status le koristilo.
Danes se igralke, tudi najuspešnejše, cenjene in dobro plačane, sicer lahko začasno umaknejo v svoj svet, a o njih kljub vsemu vemo vse. S kom so v restavraciji in postelji, s kom se poročajo in od koga ločujejo, kaj jedo, razmišljajo in govorijo. Kadar se pojavijo na odru in prejmejo katero od nagrad, se nam zdi, kot da smo srečali znanko iz sosednje ulice. Sodobni mediji so igralkam odvzeli ves glamur in jih postavili na trdna tla. Kar morda sploh ni narobe.
Nekoč boš boljša kot Marilyn. Za Sharon Stone je bogata kariera z vlogami in prizori, ki so postali antološki. Nihče, ki bo sestavljal zgodovinski pregled filma, ne bo mogel obiti njenega imena in filmov, v katerih je nastopila. Poleg tega še vedno nastopa. Igralka z izjemno nadarjenostjo, lepoto in karizmo ima vse, kar bi jo nekoč naredilo divo. Poleg tega je slavo izkoristila za odkrito orožje v humanitarnih projektih. Izvedeli smo lahko za njene osebne in zdravstvene težave. In svojih šestdeset let sploh ne skriva.
Rodila se je v Pensilvaniji in morda je bil za njeno usmeritev v igralstvo in film kriv prav oče, preprost delavec, ki pa je začutil njeno izrazno moč. Ko mu je pri šestih letih omenila, da bi bila nekoč rada kot Marilyn Monroe, ji je odgovoril: »Ljubezen moja, nekoč boš boljša in mnogo pomembnejša kot Monroe.« Podpiral jo je v vsem, kar je želela narediti. In ko se zdaj spominja staršev, v pogovoru vedno omeni, da sta bila izjemna in da sta ji prav onadva dala varnost in zanesljivost, ki ju ima v sebi. Bila sta le preprosta in skromna delavca, a obenem ponosna in sposobna.
Vsi so onemeli. V filmih je Sharon Stone vedno izbirala vloge, kjer je lahko pokazala svoje prednosti, čeprav oskarja doslej ni dobila. Delala je z znanimi režiserji in igralci, Paul Verhoeven pa je z njo posnel dva pomembna filma: Popolni spomin in Prvinski nagon. Spomnimo se le antološkega prizora iz slednjega, posnetega leta 1990, v katerem igralka hladnokrvno sedi pred skupino policistov in detektivov, ki jo zaslišujejo. Ko v pravem trenutku zapeljivo prekriža noge, vsi moški v prostoru obnemijo in pozabijo, zakaj so pravzaprav tam. Prizor je eden najbolj erotičnih v filmski zgodovini, ne da bi bil zato vulgaren ali bi v njem uporabili goloto. Pozneje je Sharon Stone večkrat povedala, da ji je bil prizor vsiljen in da se z režiserjem ne bi strinjala, če bi ji dal možnost izbire.
Aktivizem namesto oskarja. Pred prvimi filmskimi uspehi je delala kot manekenka, pozneje je postala predvsem nosilni obraz kozmetičnih hiš in blagovnih znamk, kar ji je najbrž prineslo še mnogo več denarja kot filmske vloge. Z naslovnic revij se je preselila na plakate, s teh v televizijske in revijalne oglase. Mojstri oglaševanja so pač spoznali: Sharon Stone ni nikoli neopažena.
Igralka pa je svojo slavo želela uporabiti še drugače. Prijateljuje z dalajlamo, bila je ena najprodornejših aktivistk v humanitarnih in drugih projektih, ko je šlo za zbiranje sredstev in ozaveščanje javnosti. Pojavljala se je na prireditvah za pomoč v boju proti aidsu, pomagala je pri zbiranju sredstev za Združene narode. Tudi na tem področju so njeni nastopi nepozabni, ko je v dvorani, polni bogatašev, s spretno retoriko in šarmom odpirala njihove denarnice v korist človekoljubnih organizacij. »Kljub filmskim vlogam, in na srečo prav po njihovi zaslugi, saj sem igralka, sem najbolj ponosna na svoje humanitarno delo,« je povedala v enem od pogovorov pred obletnico. »Ves svoj žar sem usmerila v izboljšanje zdravstvenih razmer po svetu in ozaveščanje javnega mnenja ter zbiranje denarja za cepivo, ki si ga najrevnejši ne morejo privoščiti. To je moj oskar, na to sem najbolj ponosna, vse drugo je minljiva in prazna slava.«
Usodna preizkušnja. Danes drugače vidi stvari kot pred izkušnjo, ki jo je doživela leta 2001. Takrat bi zaradi anevrizme skoraj umrla. Čudež je, da ne čuti posledic nenadnega izlitja krvi v možganih, ki bi lahko bila usodna. »Le redki so takrat vedeli, da imam za preživetje zelo malo možnosti,« pravi danes. Po dolgotrajni rehabilitaciji se je morala vsega naučiti na novo. Doma je s težavo hodila. Zaradi počene arterije v hrbtenici ni več videla na levo oko in ni več slišala na levo uho. Še vedno se ji občasno zgodi, da za krajši čas ne vidi, v javnosti pa je zato nosila velika sončna očala, da težave ne bi opazili. Z veliko voljo do življenja je premagala težave. »Veliko let sem potrebovala, da sem spet normalno občutila levo nogo. Tri leta nisem uspela napisati niti besedice ali se vsaj podpisati. Moje telo ni ubogalo ukazov možganov.«
Zaljubljena v tri sinove. Danes je videti, da so se zdravstvene težave umaknile širokim nasmeškom in volji do življenja. V enem od televizijskih intervjujev ob šestdesetletnici na dvorišču hiše igra košarko s svojimi tremi sinovi. Tudi materinstvo jo navdaja z zadovoljstvom.
Sharon Stone je mama treh posvojenih otrok, treh sinov. Roana, zdaj ima 17 let, je posvojila z možem Philom Bronsteinom, urednikom znanega časopisa iz San Francisca, s katerim je bila poročena šest let. Mlajša sinova Lairda in Quinna, stara 12 in 11 let, je kasneje posvojila sama.
Nič o ljubimcih. Sreče v zvezah z moškimi pa ji nista prinesli niti slava niti lepota. A v obračunu preteklih let ji to ne dela težav. Bolje sam kot v slabi družbi, uporabi pravi rek ob takšni priložnosti. »Rada imam moške, tega ne morem zanikati, a sem se vedno znašla ob tistih, ki so bili preveč negotovi vase in so se ob meni morda počutili zapostavljeni. Zdaj sem se naučila živeti sama in svojo ljubezen deliti s sinovi. Zaljubljena sem vanje in na ta način tudi poplačana.« O ljubimcih, med njimi so desetletje in več mlajši od nje, pa ne govori.
Več v Zarji št. 13, 27. 3. 2018.
