Ko se spomnim najinega nedavnega srečanja, mi v spominu ostaja zven njenega smeha. Kot da ne bi bila resnična, se mi je zdela. Omamljena od življenja, radosti in veselja. Osmišljena po dolgi poti iskanja, premetavanja, tavanja. Lahkotna, a hkrati močna po vseh preizkušnjah, ki jih je zanjo pripravilo življenje. Prav zato, da jih bo lahko odvrgla in drugim pokazala, da je mogoče, če se tako odločiš.

Pritegnilo me je, da predavate o pomenu radosti na človekovo zdravje. O tem, kako je radost pomembna, je pisala Louis Hay. Če je ni, ima človek lahko srčne in krvne težave. Kaj pa vi ugotavljate kot zdravnica pulmologinja?
Veliko let sem preučevala vpliv čustev na telo in zdravje, v knjigah, na predavanjih, s svojimi izkušnjami. Tudi sama sem se vrtela v krogu čustev. Raziskovala sem preko hvaležnosti, nežnosti, ranljivosti in prišla do radosti. Že pred leti, ko so pri meni sumili na začetno sladkorno bolezen, sem se spraševala, kako bi lahko to preprečila, kljub temu da je moj oče imel sladkorno bolezen in je obstajala možnost, da jo dobim tudi jaz. A sem si rekla, ne, tega ni v mojem življenju. Če je oče tako izbral, jaz ne bom. Ugotovila sem, da mi manjka radosti, in ko sem to ozavestila ter se spraševala, kaj mi prinaša radost, kaj me radosti, kaj sploh radost je, so težave izginile.

O tem, kako radost vpliva na zdravje, sta s psihiatrinjo pripravili nekaj predavanj. Pogumno, da zdravnici o tem javno razpredata.
Letos pozimi sva se z drago prijateljico, psihiatrinjo Danijelo Moškov, pogovarjali po telefonu o življenju, možnostih sprememb, zakaj prihaja do obolevanj, in sva obe naenkrat rekli, veš kaj menim, da je velikokrat vzrok za bolezen pomanjkanje radosti! Pa sva svoje izkušnje in znanje delili med ljudi.

Niste tiste vrste zdravnica, ki bi se skrivala za svojo vlogo. Kako bi se opisali?
Odvrgla sem maske. Dovolim si biti ranljiva. Sem to, kar sem. Ne skrivam se več, nimam zaključkov, vzorcev in sodb. Sem radost, lahkotnost in vse drugo … Neskončno bitje. V meni se skriva nežna moč. Izbiram zase. Dolga leta sem za druge.

Nežna moč, moškim je to všeč. Kako shajate z njimi?
Z moškimi sem se naučila šele z leti. (smeh) Moški so tako preprosti, ženske smo tiste, ki kompliciramo. No, ne vedno in ne povsod. In ne vse. (smeh) Vedno več žensk dopušča, da moški so, kar so, in jih ne skušajo spreminjati. Brez pričakovanj, brez zaključkov. Zdaj je težko obdobje za moške, ker ženske pogosto delujejo iz moške moči. 

Kadar greste s prijateljicami na kavo, gotovo vprašajo za kak nasvet in malo postokajo.
Ja, veliko je stokanja, ampak s tem nikamor ne pridemo. Življenje je občasno težko, vendar je tudi igrivo, radostno.Da poslušam stokanje, ne pomaga kaj dosti, mogoče le za kratek čas, a tedaj to obremeni mene. In potem je vse enako. Škoda časa. To je težko sprejeti, ampak tako je. Zato kar povem, kar mislim. Treba se je posloviti od preteklosti, ustvarjati na novo, živeti za ta trenutek, izstopiti iz dram in travm, prepričanj, bolezni, zaključkov. Vstopiti v drugačno resničnost. Kjer sicer te stvari še vedno obstajajo za druge, ki to še izbirajo, a se te ne dotaknejo več toliko.

Uradna medicina ni bila več edina pot, s katero ste čutili, da lahko pomagate drugim. V vas je tudi naravna zdravilka. Kako se je to začelo kazati?
Že na Golniku sem postavljala diagnozo vnaprej, še preden smo jo dokazali z laboratorijskimi in drugimi raziskavami. Že pogovor z mano je številnim izboljšal počutje. Bolniki, ki so bili na robu smrti, so ozdraveli. Šefica mi je rekla, kaj delam, da jih vlečem za pete nazaj na ta svet. (smeh) Znala sem v mislih komunicirati z umirajočimi, zaznavati njihova čustva, želje, zaznavati, ali si želijo živeti ali umreti. Če sem videla, da imajo močno željo po življenju, sem jih res za pete potegnila nazaj. Ali kaj uredila, recimo gospe, ki je bila nepokretna in na aparatu za dihanje, sem uredila aparat za domov, čeprav je bila po mnenju drugih odpisana. Tedaj sem se naučila, da ne smemo vrednotiti kvalitete življenja drugih. Za vsakega je to nekaj drugega. Za nekoga je dovolj, da komunicira samo z očmi, kot za to gospo. In v njenih očeh je bilo toliko modrosti, topline, nežnosti, radosti, hvaležnosti, življenja. Ja, in to sem iskala ... Površen stik s človekom zame ni bil dovolj, poglabljala sem se v to, kar človek v resnici je. In hvaležnost njenih svojcev, ki je bila izražena s stiskom roke, globokim pogledom in besedico hvala. Dovolj. 

Obrnili ste se tudi na boga. Pomagalo je srečanje s patrom Miho.
Pred 19 leti, ko mi je bilo najtežje, po smrti moža, sta me življenje in moja vztrajnost pripeljala do patra Miha. Sem mu rekla, pater Miha, moje življenje je tako težko. In mi je odgovoril: Moje tudi. Nisem vedela, ali naj se smejim ali jokam, obsedela sva v tišini. In sledilo je moje vprašanje, kako pa lahko najdemo pot v lahkotnost, srečo. Odgovoril mi je, da pot obstaja: pot vere, upanja in ljubezni. In da je pomembna odločitev. Pa sem se odločila. Neskončno sem mu hvaležna, da mi je vero in Boga predstavil na tak način, da sem ga lahko slišala. 

Da vas je krstil, ste morali prebrati kar nekaj strani?
Pater Miha je postavil pogoj, da preberem obe, Staro in Novo zavezo, pred krstom, a sem vmes doživela in preživela prometno nesrečo, in ko sem ležala v bolnišnici, sem mu pisala, da hočem krst takoj, da ne bom več čakala. In doživela sem čudovit krst z botricama, dragima prijateljicama, obe sta pulmologinji. Ja, v cerkvi in veri sem našla veliko, mir, srečo, dobre prijatelje, nove vrednote in globine. Darilo vere je res veliko. 

Ampak iskali ste še naprej?
Iskala sem nove možnosti, obiskovala seminarje in delavnice, ki omogočajo celosten pogled na človeka, tako psihološki (Landmark forum v Londonu) kot tudi druge. Globoko v sebi sem vedela, da je vse mogoče. Možno se je pozdraviti in zaživeti srečno, če to izberem. In temu sem sledila. Ko sem dobila e-mail od kolegice, ki sem jo spoznala v Londonu, da je bila na delavnici Access Bars in da sedaj to dela, sem vedela, da je to to. Še isti dan sem se iz ordinacije odpeljala k njej. In ko sem prišla po terapiji domov, me je hči vprašala, kaj se je zgodilo z mano, da nisem utrujena, ampak polna energije, pomlajena, nasmejana. Ups, ja, bila sem na barsih. Kasneje sem obiskala številne seminarje, iskala naprej: na temo partnerstva, izbire možnosti, radosti poslovanja ...

In tako ste počasi stopili iz vlog.
Ja, in še posebej hitro iz vloge žrtve. S pomočjo delavnic sem doumela, da je res vse, kar mi pride na pot v življenju, moja lastna kreacija. Smo neskončna bitja. Nismo omejeni, ampak imamo možnost, da se razširimo, smo eno, radost, lahkotnost, igrivost in še kaj. Ampak priti do tega vedenja, ga ponotranjiti, je bil zame dolg proces.

In zato ste zdaj tako nasmejani, radostni, kot bi bili malo okajeni od življenja. Izkušnjo prenašate naprej, s terapijami ...
Z njimi lahko brišem misli, čustva, občutke, prepričanja, vzorce, blokade, omejitve, preteklost, ustvarjam drugačno prihodnost, ljudje začnejo ustvarjati novo življenje, odpirajo se jim možnosti, dogajajo se čudeži, počutijo se bolje, in če tako izberejo, se tudi pozdravijo ali se jim zdravstveno stanje izboljša. Šalim se, da je to stranski učinek mojih tretmajev, ki so skupek vsega, kar sem in znam. Z njimi v telesu in bitju odklenem njihove zmožnosti, darove, zaznam, kaj jih radosti, kaj si želijo, kaj bi radi.

Kako tehniko Access Consciouness, o kateri piše dr. Dain Heer v knjigi Bodi ti, spremeni svet, vnašate v zdravniško prakso?
Odvisno od tega, kakšen je bolnik pred mano, najraje z vprašanji, kaj se je zgodilo, preden je zbolel, ali je ta simptom res njegov ali pripada komu drugemu, ali lahko s tem kaj naredi, ali lahko to spremeni in kako. Je to resnično? Česa se izogiba? V vprašanjih je skrita velika moč. Z vprašanji se odpira novim možnostim, lahko izbere drugače, če želi. Ima izbiro. Zaznam tudi njegova čustva in jih ozavestim. Pri astmatikih je npr. veliko žalosti, strahu. Povem, da lahko to opusti, saj gre drugače. Povem, da ima vsak samozdravilne sposobnosti, da so pomembni osebna rast, ozaveščanje, raziskovanje sebe in svojega telesa. Seveda zaznam, komu bo tak način pomagal. Poskušam jih preusmeriti iz simptomov na stvari, ki jih radostijo v življenju, naj jih počnejo čim več, naj bodo ustvarjalni, naj skrbijo zase in svoje telo bolj kot za druge. Odrasli bodo že sami poskrbeli zase. In ko sem jaz radostna, nasmejana, bolniki taki tudi odhajajo iz ordinacije. 

Rekli ste in verjamete, da si vse, kar ti pride na pot v življenju, ustvariš sam, torej tudi bolezen ...
Pomagam ozavestiti vzrok za bolezni. In vsak ima izbiro, tudi hudo bolan ima izbiro, kako bo živel. Tudi če ne želi več živeti, so možnosti, da se lažje, dostojanstveno, brez oziroma z manj trpljenja poslovi. Veliko se da pomagati. Zaznam, kdo ne želi več živeti ali ima še krajši čas, ki se ga da preživeti v miru in tihi radosti. Samo izbrati in sprejemati mora. Vedno je čas za brisanje vzorcev, potlačenih bolečih čustev, slej ko prej se z njimi srečaš, saj te spremljajo, opominjajo preko neljubih dogodkov. Vzorci v podzavesti kličejo po tem, da se odklenejo, zbrišejo in sprožajo neprijetne situacije. Dokler nisi kot odprta rana, kot nepopisan list, na katerem ni nobenega naboja, napetosti, kamor bi se prilepilo karkoli.

Več v Zarji št. 12, 20. 3. 2018.