Z udejstvovanjem ljudi na spletu in anonimnostjo je sovražni govor postal bolj viden in javno prisoten. Prej je bilo marsikaj izrečeno, vendar ni doseglo toliko ljudi, kot jih lahko danes. Vendar je še bolj skrb vzbujajoče, da je sovražni govor postal metoda političnega delovanja strank in močnih civilnodružbenih organizacij.
Verjetno ni rešitev kar prepovedati oziroma ukiniti spletne komentarje? To verjetno ni modro niti mogoče storiti?
Spletno komentiranje je na prvo žogo najvidnejši učinek pojava sovražnega govora, ni pa v resnici največji problem. Problem je institucionaliziran sovražni govor, in s tem smo se v Svetu za odziv na sovražni in diskriminatorni govor (pri Mirovnem inštitutu) precej ukvarjali. Ali ima smisel reagirati na vsakega anonimneža, ki je frustriran zaradi nečesa in potem to pove na tak način, da izpade sovražno, ali pa je problem to, da imamo poplavo sovraštva, diskriminacije in očitnega nagovarjanja proti določenim skupinam s strani močnih igralcev v družbi? Ti seveda znajo to povedati na način, da najprej tega ne bomo označevali kot sovražni govor. Bili smo si enotni, da preganjanje mikro sovražnega govora ni temeljni problem. Kaj doseže večje število ljudi, utrdi več stereotipov, povzroči več strahu in tudi sovraštva? Anonimen poziv k linču beguncev ali tvit Janeza Janše, ki objavi primer sudanskega migranta, ki je v Veliki Britaniji umoril domačina, pri čemer je bil storilec psihiatrični bolnik, pred tem nekaj mesecev zdravljen v instituciji, a tvit tega ne omenja. Tudi naslednji dan, ko je Otok preplavila novica, da je osemletna deklica umrla pod vbodi svojega britanskega očeta, ni bilo o tem v tvitih slovenske in evropske desnice ničesar. Medtem ko so pozivi anonimnežev že na prvi pogled sovražni govor, je spodbujanje nestrpnosti s strani politikov veliko bolj posredno, premišljeno in neoprijemljivo. Odmerke sovraštva dodajajo kot toploto v tisti zgodbi o kuhani žabi; z vsakim tvitom nas navajajo na še več grobosti in nestrpnosti. Bojim se, da bomo vročino v loncu sovraštva začutili šele, ko bomo vsi kuhani.
Katera je zdaj prava pot: ali pozivati h kazenskemu pregonu in zaostrovanju sankcij ali po drugi strani ignorirati posamezne ekscese, da jim tako ne zagotavljamo dodatne publicitete?
Ene same poti ni. Nekaterim medijskim strokovnjakom se zdi, da se je treba odzivati konsistentno in konstantno na vse. S kolegom, ki se strokovno ukvarja z mediji in sovražnim govorom, se nedavno nisva strinjala o tem, ali se je smiselno odzvati na vsako sovražno izjavo v javnem prostoru: na enem od ljubljanskih pročelij je namreč bivši politik, ki se mu najbrž toži po poslanski plači, objavil zapis, nekaj v smislu »tujce ven iz države«. Sama se na take ekscese, ki so izvedeni z namenom opozoriti nase in prav moledujejo po javni pozornosti, ne bi odzivala. V vsaki situaciji je treba posebej presoditi, kaj bo reakcija povzročila. Je pa res, da smo že vsi malo prestrašeni, da s svojimi reakcijami ne bi prižigali luči tistim, ki si jo želijo. Pa tudi da bi s svojim nasprotovanjem sovražnemu govoru spodbujali le še več sovražnega govora. V Svetu za odziv smo začeli opažati, da je vsak naš odziv spodbudil nov sovražni govor. V določenem delu slovenske javnosti je zelo prisotna alergična reakcija na pojem sovražnega govora, zdi se, kot da je vrinjen s strani levice, kar seveda ni res. Gre za eno od varovalk za zaščito dostojanstva vsakega od nas. Poudariti je treba, da sovražni govor ni pravni koncept, pod tem pojmom v slovenski zakonodaji ne boste našli ničesar. V 297. členu Kazenskega zakonika imamo prepovedano javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Sovražni govor zajema širše polje kot kaznivo dejanje. Državna tožilka Zdenka Cerar je pred leti na področju gospodarskega kriminala dejala, da ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje, tako bi lahko na področju svobode govora rekli, da ni vsak sovražni govor kaznivo dejanje. Problematično je lahko tudi tisto, kar ni prepovedano s pravom.
Sovražni govor je lahko uperjen tudi proti večinski skupini v družbi, na primer Rimskokatoliški cerkvi?
Medtem ko nekateri strokovnjaki menijo, da je prepoved sovražnega govora v temelju namenjena predvsem zaščiti družbenih manjšin, sama zagovarjam stališče, da ščiti človekovo dostojanstvo.
Več v Zarji, št. 6, 6. 2. 2018
