Čeprav vprašanja delodajalcev o družini, otrocih in načrtih za prihodnost zakonsko niso dovoljena, ima mlada mamica, ki nam je pred kratkim pisala, povsem drugačne izkušnje. Pravi, da so o tem govorili brez zadržkov, in prepričana je, da je kljub veliki delovni zagnanosti in znanju niso izbrali, ker je mlada mamica in bo zaradi potreb otroka verjetno večkrat odsotna. Ker meni, da sama ne more storiti prav veliko, in ker je žal veliko žensk s podobnimi izkušnjami, smo se obrnili na institucije in ljudi, ki imajo moč, ter jih vprašali, kaj lahko storimo, da se bo na tem področju kaj premaknilo. Vsi so se strinjali, da je take zgodbe treba javno izpostavljati, nanje opozarjati in ukrepati. Edino tako bomo lahko, upajmo, ne tako daleč v prihodnosti zapisali, da je v Sloveniji vse več dobrih delodajalcev, ki so lahko za zgled, in bodo zgodbe, kakršno objavljamo tokrat, samo še grenak spomin.
Pismo mlade mamice
Misija nemogoče?
Ko sem lani prvič v svojem naročju ljubkovala malo štručko, se mi je svet zdel čudovit. Imela sem občutek, da zmorem vse in da ni ovire, ki je s svojo vztrajnostjo in zagonom ne bi premagala. Bila sem srečna, napolnjena z novo energijo in voljo, ki jo dotlej nisem poznala. Spoznavanje in prilagajanje na življenje z dojenčkom res ni preprosto, potrebna sta čas in potrpežljivost, a vendarle ni lepšega kot imeti nekoga, ki ga ljubiš z vsem srcem in vso dušo. Meseci so se iztekali in čas, ko bo treba v službo, se je približeval. Bila sem optimistična in polna pričakovanj. Bila sem tudi prepričana, da bom našla službo, ki mi bo pisana na kožo, in jo bom dobro opravljala. Iskanja sem se očitno lotila preveč samozavestno.
Z magistrsko izobrazbo iz socialnega dela res ni najlažje najti službe, zlasti če si najprej omejen na opravljanje pripravništva, ki je zakonsko določeno. Če ga ne opraviš, nimaš možnosti pristopiti k strokovnemu izpitu. Oziroma naj bi obstajale možnosti, da s prostovoljnim delom, ki ga mora socialna zbornica potrditi (določeno je, katero prostovoljno delo je dovolj dobro), pristopiš k izpitu, ga sam plačaš in se zavežeš, da se boš naučil vse, kar bi se sicer pod vodstvom mentorja naučil v 6–12 mesecih. Možnost, da izpit dejansko opraviš, pa ni velika, saj se vendarle gleda na to, da si nekje delal.
Septembra je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdalo razpis in z njim dalo priložnost dvainšestdesetim pripravnikom za opravljanje pripravništva iz socialnega varstva na centrih za socialno delo, kjer si pridobijo naziv strokovnega delavca. Seveda sem se na vse razpise prijavila tudi sama. Na vse tiste, kjer je bilo v igri pripravništvo, in na vse druge, kjer so iskali socialnega delavca.
Presenečena sem bila, da sem bila povabljena na devetnajst razgovorov, kar mi je dalo upanje, da nekaj delam prav, da sem za delodajalca zanimiva, da imam izkušnje, ki lahko ustanovi koristijo in pripomorejo k boljšemu delu. Prepričana o svojem znanju, ki sem ga pridobila med študijem in delom pri projektih, sem samozavestno stopala od enega potencialnega delodajalca k drugemu. Razgovori so bili sproščeni, prijetni, marsikje smo se smejali, predstavljala sem svoje znanje, vizijo, željo po delu, inovativnost, ideje. Predstavila sem sebe. Na začetku sem se seveda soočala s tremo, a je izzvenela, ko sem ponotranjila misel, da so me oni povabili, ker se jim zdim zanimiva, in da bom s tem, kar sem, najbolje opravila preizkus.
Vse je potekalo odlično do trenutka, ko sem se začela zavedati, da jim tisto, kar imam najraje, predstavlja trn v peti – otrok je ovira.Slišala sem zgodbe o tem, da mlade ženske nismo v najboljšem položaju za zaposlitev, če nas delodajalec označi za plodne, a dejstvo, da sem bila v tem položaju jaz, me je prestrašilo. Le na dveh intervjujih za službo mi niso zastavili vprašanja o družini, otroku, načrtih za prihodnost. Čeprav se jasno in glasno poudarja, da takšna vprašanja zakonsko niso dovoljena, se jih delodajalci poslužujejo. Tudi v socialnem varstvu, kjer bi človek pričakoval drugačen odnos. Sočuten, prijazen, razumen odnos. Daleč od tega.
Vprašanja, kot so: Mladi ste še, predvidevam, da še nimate družine, kajne? Imate kaj otrok? Koliko je star vaš otrok? Kak odnos imate do bolniških zaradi bolezni otrok? Ima otrok varstvo ali ste edina, ki lahko zanj poskrbi? Hodi vaš otrok v vrtec? Ste v partnerskem razmerju?
In komentarji, kot so: Ja, saj razumemo, da imate možnost dobiti varstvo, ampak otrok potrebuje mamo. Tudi moja hči ima otroka in zato vem, da takšnega dela ne bi mogli opravljati. Premajhnega otroka imate, da bi bili kos tej službi. Tudi sama sem mama in vem, kako potekajo bolniške …
Vse to te prizadene, zato ker razvrednotijo tvoje znanje, izkušnje, željo po delu. Ko od izkušenega kadrovnika ali svetovalca na zavodu za zaposlovanje slišiš, da si lahko najboljši kandidat, pa te ne bodo vzeli, ker zanje predstavljaš preveliko tveganje, je občutek strašen, brezizhoden. Čeprav se še tako močno trudiš in te še tako zelo hvalijo, je na koncu to, da si mama, lahko razlog, da ostaneš brez dela.
Iz samozavestne mladenke, polne energije in elana, postaneš prestrašena mlada mama, ki jo je strah prihodnosti. Mlada mama, ki ne ve, kje je njeno mesto v tej družbi. Postaneš depresivna, ne zaupaš več vase in ne veš več, kaj narediti.
Pravijo, da se moraš boriti in vztrajati, če želiš nekaj doseči. A ne glede na vse, kar narediš, o tvoji usodi nato odloča nekdo drug. In da, to, da si mlada mamica, je dovoljšen razlog, da preslišijo vse, kar znaš in zmoreš.Želim si vedeti, koliko odličnih kandidatk ni imelo priložnosti pokazati svojega znanja prav zaradi tega. In koliko kandidatov, ki niso bili primerni, je dobilo priložnost prav zaradi tega.
Naša družba pluje v čudno smer, kjer vrednote niso več pomembne, kjer dobre delavke niso več cenjene, kjer službo dobiš, le če poznaš koga na pravem položaju, kjer odnos ni več človeški in kjer ne obstajajo družinam prijazna podjetja, ampak družine, ki so prijazne do podjetij. S svojimi urniki, nizkimi plačami, številnimi nadurami in mobingom nas bodo pripeljali do osebnega razsula. A takrat bodo iskali razloge za to drugje, tako kot vedno …
Smo država, kjer imamo ustanovo za pomoč na vsakem vogalu, a vseeno država, kjer mora vsak poskrbeti zase, kakor ve in zna. To smo mi.
Mlada mamica(ime in priimek znana uredništvu)
Nataša Kuzmič, svetovalka za odnose z javnostmi, Urad varuhinje človekovih pravic:
Odločno nasprotovanje, vse drugo je potuha!
»Varuh človekovih pravic RS ni obravnaval takšnega primera, zato vam tudi odgovora iz prakse ne moremo podati. Ker je sistem uperjen v večanje strahu in negotovosti pri ljudeh, je tudi poguma manj, saj se vsak boji za svoj obstoj. Vendar je neustrezne prakse mogoče zajeziti samo z odločnim nasprotovanjem, vse drugo je potuha tistim, ki delajo slabo. Molk v takšnem primeru ni zlato, na takšne primere je treba javno opozarjati in s tem prispevati k zmanjšanju njihovega števila. Veseli nas, da se je mamica odločila o tem javno spregovoriti.« Takšne kršitve, pravijo, je mogoče prijaviti tudi na inšpektorat, v tem primeru za delo. »Prizadeti lahko to storijo anonimno, zato je bojazen pred blatenjem pred drugimi potencialnimi delodajalci odveč. Postavilo pa se nam je vprašanje, kako je z dokazovanjem takšnih primerov v praksi, saj nastopa beseda intervjuvanke proti besedi potencialnega delodajalca. Izkušnje iz prakse vam bodo najlažje predstavili inšpektorji in tudi povedali, koliko glob so že napisali iz tega naslova. Ustava RS prepoveduje neupravičeno diskriminacijo in določa pravico do enakosti (14. člen). V takšnih primerih bi morda lahko govorili tudi o diskriminaciji žensk proti moškim, ki jim takšnih vprašanj najbrž ne zastavljajo ali vsaj ne v takšnem obsegu. Zagovornik načela enakosti lahko obravnava pobude, ki kažejo neenakost, in verjamemo, da je obravnaval tudi že takšne primere, zato vam bo nedvomno lahko v pomoč. Naj še enkrat ponovimo, molčanje o takšnih praksah ne prinese izboljšanja. Aktivno ukrepanje in javno opozarjanje sta lahko pot do sprememb za boljši jutri naših hčera.«
***
Magistra Vlasta Stojak, pisarna za delodajalce Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje:
Ustrezna zakonodaja, sankcije in spodbude ne zadoščajo
»Mlada mamica je v pismu pogumno izpostavila skrite težave mladih žensk pri iskanju službe. O tem nihče ne govori naglas, vemo pa, da je tega še več v gospodarstvu. Praktično vse mlade ženske se pri iskanju službe soočajo z neprimernimi in nedovoljenimi vprašanji. Če še nimajo otrok, se delodajalci velikokrat branijo, da jih bodo imele in bodo odstotne. Če jih že imajo, se neredko bojijo glede bolniških odsotnosti in težav z varstvom. Ali pa koliko jih še nameravajo imeti. Res nedopustno, vendar smo večkrat na trgu dela priča tudi temu, da mlade ženske zaposlujejo za določen čas, ko ugotovijo, da so zanosile, jim pogodbe več ne podaljšajo, in podobno. Socialno delo je strokovno področje, kjer se kaj takega nikakor ne bi smelo dogajati. Še več, pričakovali bi, da so zgled ter odpirajo nove možnosti za starše in družine. Na zavodu za zaposlovanje se srečujemo s takšnimi in podobnimi zgodbami, ki jih brezposelne osebe povedo našim svetovalkam. Delodajalci ob iskanju kadrov pogosto preveč gledajo na neposredno in kratkoročno korist, ki jo imajo od vsakega delavca. To se v letih od osamosvojitve Slovenije do danes že kaže v vseh gospodarskih panogah. Pričakovanja delodajalcev so zelo visoka, delavci marsikje zelo izčrpani, naraščata izgorelost in preutrujenost. Sramotno je slišati tovrstne diskriminatorne navedbe, kot jih beremo v pismu. Imeti družino je najbolj normalen pojav, ki ga lahko delavec predstavi delodajalcu. In upamo, da bomo končno prenehali s takšnimi vprašanji pri izbiranju kadrov. Vsi, ki imamo družine, vemo, da je biti starš velika odgovornost, in te vrednote delavec prinese tudi v delovno okolje. Na trgu dela in med delodajalci bo očitno pomembno izpostavljati prednosti različnih skupin iskalcev zaposlitve, kar na zavodu že počnemo. Na drugi strani pa promovirati delodajalce, ki so zgled dobrega zaposlovanja in razvoja kadrov. Zgolj ustrezna zakonodaja, sankcije in spodbude ne zadoščajo. Zato vsi, ki se ukvarjamo s kadrovsko funkcijo v tej državi, pomislimo na to, kaj počnemo, ko odklonimo človeka, ne zgolj delavca.«
***
Sindikat Mladi Plus:
Delite svojo zgodbo!
»Kar se tiče zaposlitvenih razgovorov in diskriminacije, je zakon jasen – diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin je prepovedana, velja tako pri zaposlovanju kot v času zaposlitve in njenem prenehanju. Dobro se zavedamo, da do takih kršitev prihaja ter da predstavljajo ogromne ovire iskalkam zaposlitve, če so mame, ali pa tudi celo takrat, ko delodajalci samo predvidevajo, da bi v prihodnosti lahko bile. Glede na to, da zakon ne predvideva vedno sankcij za tovrstna vprašanja ali pa da pristojni organi le stežka, prepočasi ali neuspešno ukrepajo, ter da dobro vemo, da se je izjemno težko izpostaviti, saj te hitro lahko doletijo negativne posledice, se iskalke zaposlitve znajdejo v izjemno nezavidljivem položaju. To se dogaja ogromnemu številu žensk v Sloveniji. Skupaj jasno in glasno izpostavimo, da taka vprašanja in predvsem posledice – diskriminacija pri zaposlovanju – niso sprejemljivi. Naj vas ne bo strah deliti svoje zgodbe, se pogovarjati z drugimi, ki so v podobnem položaju, morda kakšno zgodbo objaviti. V takih primerih se po navadi hitro pokaže, da gre za splošno prisoten problem, kar odpre možnosti za spremembe. Pri tem vam vedno lahko pomagajo tudi sindikati, obrnite se nanje, kadar imate vprašanja glede pravic pri iskanju zaposlitve in diskriminaciji, da neki temi posvetimo več pozornosti in ukrepamo. Pomembno je na take primere opozarjati. Le tako se bomo lahko uprli tovrstnim praksam in preprečili, da bi taka vprašanja postala nekaj popolnoma sprejemljivega.«
***
Branka Knafeljc, Inšpektorat Republike Slovenije za delo:
Prijave na inšpektorat so redke
»Tovrstna vprašanja predstavljajo kršitev 28. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), lahko bi šlo tudi za diskriminacijo v skladu s 6. členom ZDR-1 (če bi kandidat, ki ni bil izbran na razpisano delovno mesto, ocenil, da je to posledica tovrstnih vprašanj v razgovoru – bodisi da kandidat na vprašanja ni želel odgovoriti bodisi da ga delodajalec ni izbral zaradi vsebine njegovih odgovorov). Vendar hkrati dodajamo, da so tovrstne prijave na Inšpektorat RS za delo (IRSD) redke, poleg tega je tovrstne kršitve tudi težko dokazovati. Pri ugotavljanju prekrška namreč velja načelo nedolžnosti, kar pomeni, da mora inšpektor v skladu z Zakonom o prekrških obdolžencu dokazati njegovo kršitev, pri tem pa običajno ni na voljo prav veliko pisne dokumentacije. Zato vse, ki so izkusili tovrstna nezakonita vprašanja, spodbujamo, da nam kršitve prijavijo s čim konkretnejšimi informacijami.«
Če menite, da vas na določeno delovno mesto niso izbrali zaradi njihovega odziva na tovrstna zasebna vprašanja, lahko v 30 dneh po prejemu obvestila zahtevate sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. In o ravnanju delodajalca obvestite Zavod RS za zaposlovanje (če so vas oni napotili na razgovor), ki bo to potem upošteval, preden bo k njim napotil nove kandidate.
OKVIR: Vprašanje, ki ga izpostavlja mlada mamica, je urejeno v 2. in 3. odstavku 28. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in sicer da delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi od kandidata ne sme zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem. Prav tako delodajalec ne sme pogojevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi s pridobitvijo podatkov iz prejšnjega odstavka, ali z dodatnimi pogoji v zvezi s prepovedjo nosečnosti, ali odlogom materinstva, ali z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Za to kršitev je predvidena kazen.
