V tem štajerskem mestu je tudi odrasla in starša sta od nje vedno veliko pričakovala. Dala sta ji vedeti, da si krasen, če si poln znanja, in da je dobro, da si aktiven na veliko področjih. Pričakovala sta, da obvlada marsikaj, nje pa ničesar ni tako zelo zanimalo, da bi vztrajala do odličnosti. Edina ljubezen, ki se je je oklepala, je bilo gledališče. Ko so v osnovni šoli v nekem obdobju ukinili dramski krožek, ga je kar sama organizirala in nato so se s sošolci v lastni režiji lotevali skečev ter tudi nastopali.
V njeni družini se je marsikatera težka tema obrnila na humoren način, a cinizem ji ni blizu. Bolj prav se ji zdi, da se pošali na svoj kot pa na tuj račun. Ljudje jo imajo že od nekdaj radi, na Ptujskem jo dobro poznajo že dolga leta, zdaj pa jo je zaradi pojavljanja na televiziji »posvojila« vsa država. Trenutno je zelo zaposlena, poleg rednih snemanj za TV-oddajo Slovenski pozdrav jo novembra čaka še premiera komedije Dekliščina v mengeškem Špas teatru.
6 razlogov, zaradi katerih smo jo izbrali med kandidatke
Razveseljuje. Igralka nam je to pomlad polepšala nedeljske večere in nas nahranila s svojo pozitivnostjo, kar ni tako lahek in zanemarljiv dosežek. Hkrati nam je podarila nekatera spoznanja o življenju.
Opogumlja. S svojim vedrim in samozavestnim nastopom je marsikomu, ki se zaradi močnejše postave venomer umika v kot, pokazala tudi drugo pot. Ljudje so ji za to še vedno hvaležni in velikokrat so ji povedali, da se jim zdi izjemno dobro, ker je tako pokazala, da debeli ljudje niso za v smeti. »Te izjave se mi zdijo pravzaprav grozljive. Seveda nismo za na odpad! Žalostno je. Prav nihče ni popoln in večinoma imajo ljudje slabo mnenje o svojem videzu, zato bi bilo dobro, ko bi se o sprejemanju samega sebe več pogovarjali že v šoli. Da bi se v svoji koži bolje počutili.«
Navdušuje. »Hvala, da si pokazala, da smo tudi tisti z močnejšo postavo lahko fajn, da znamo zaplesati ter smo ob tem dobro videti,« je pogostokrat slišala. Njen nastop v Zvezdah plešejo je bil dokaz, da ples ni samo za vitke, in to je bilo za mnoge zelo pomembno. S tem je postala nehote tudi promotorka plesa kot odlične vadbe za izgubo kilogramov in pridobivanje veselja. »Življenje nima popravnega izpita, zato plešite, če si želite,« je dejala.
Prostovoljstvo. Že dvajset let je prostovoljka Društva prijateljev mladine Ptuj, kjer pomaga pripravljati projekte za otroke. Razveseljuje jih kot povezovalka dogodkov, animatorka, Teta Zima, vodi delavnice. Ne samo da poklanja svoj čas, k temu je pritegnila tudi otroka in moža. To se ji zdi povsem samoumevno in od otrok z leti pričakuje še več angažmaja. Postala je tudi ambasadorka akcije Pomežik soncu, v kateri zbirajo denar za letovanje otrok iz socialno ogroženih družin.
Otroški parlament. Ker je narava njenega igralskega poklica takšna, da so dopoldnevi pogosto prosti, se je pred šestimi leti pridružila kolegici pri koordiniranju regijskega otroškega parlamenta, letos pa je regijski koordinator za ptujsko območje kar sama. Otroška razmišljanja na tovrstnih dogodkih jo vedno zanimajo, prav tako jih spremlja na pripravljalni sestanek in državni parlament. Na predavanjih za mentorje otroškega parlamenta pa si tudi rada širi obzorje.
Odkritost. Nismo vajeni, da znane osebnosti odkrito govorijo o osebnih stiskah, tudi Urška tega ni načrtovala, vendar moževe zasvojenosti z igrami na srečo ni želela prikrivati. Zanjo je čisto preprosto: želi biti iskrena, in tako je tudi spregovorila o njunem uspešnem vzponu z dna. Zopet je prejela pozitiven odziv: hvala, da o tem govoriš naglas, saj nam je tako lažje – da nismo edini v podobnih zagatah.
»Moti me, da je v družbi toliko laži in da je tako v poslu, politiki in osebnih odnosih vedno nekaj zadaj. Jaz pa se ne znam in ne želim iti igric. Igrice so za otroke, pa še tam so pravila jasna! Kaj naj svetujem otrokoma za življenje? Bodita iskrena in upam, da se bosta tako znašla v svetu? Nekatere skupine v družbi vedno vedo nekaj več, pa nikoli ne povedo javnosti – mirno gledajo mimo. Na svetu ni pravice, to me moti.«
Brez kulture ne gre
Kaj bi najprej spremenila na svojem področju?
»Cenik. Kar ne pomeni, da govorim o boljših honorarjih, temveč pogrešam malo več reda. Na živce mi gre, da se moraš igrati ekonomista in se z vsakim posebej dogovarjati o vrednosto svojega dela ter trgovati s honorarji. Tudi v tem poslu se vsak dogovarja zase, jaz pa bi si želela jasnih pravil, vzpostavila bi matematično ureditev: vajenec je vreden toliko, mojster toliko, igra v seriji, glavna vloga … V teh časih se vse presoja glede na denar, ampak brez kulture ne gre – je nekaj za človekovo dušo, zato bi morala biti dostopnejša za ljudi. Tako še vedno slišiš, da v gledališče hodijo tisti premožnejši. Humorne predstave pa so v teh časih za marsikoga edino svetlo zatočišče.«
