"Od nekdaj sem bila mestni človek. Ljubljana mi je bila pisana na kožo. A z možem Davidom sva se navdušila nad mirom in spokojnostjo vasi nedaleč od geometrijskega središča Slovenije in se pred tremi leti s hčerko Reko preselila tja. Res smo močno spremenili svoj življenjski slog, seveda občutno na bolje,« zadovoljno prede pevka skupin Katalena in Brest Vesna Zornik.
»Ljubljana je tudi zame najlepše mesto na svetu, vanj sem se s številnih potepanj in koncertiranj vedno rada vračala. Prepotovala sem precej sveta, zato lahko to trdim z gotovostjo. Ravno prav je velika, da ima vse, in ravno prav majhna, da je še vedno osebna. Izredno lepo urejeno mesto je, diha s svojimi ljudmi, no, vsaj do pred kratkim je zagotovo,« pravi Vesna, v katero so bile zaljubljene generacije dečkov, ko je kot ljubka deklica posodila svoj glas in stas za legendarni Čokolešnik. Zdaj pa profesionalno z zasedbami Katalena, Brest in TangoApasionada navdušuje zahtevnejše glasbene sladokusce doma in po svetu. Njen mož David malo za šalo in malo zares pritrdi, da je bil tudi on eden od teh dečkov, le skoraj tri desetletja so morala miniti, da jo je srečal tudi osebno. Do takrat je uživala in delala v svoji Ljubljani, natančneje na Kodeljevem, od koder je čisto blizu do zelenega Golovca in nedaleč od središča mesta. »Od doma sem večino poti zlahka opravila peš,« pripoveduje Vesna. Ko je pred dobrimi devetimi leti spoznala postavnega oficirja Davida, ki je odličen tudi v kerlingu – to je tisti šport, ki še najbolj spominja na balinanje na ledu s hitrim pometanjem – tekmovalci po ledu z vso močjo zadrsajo sploščeno kamnito kroglo z ročajem, pred njo pa dva zelo hitro drgneta led, ni vedela, da se bo njeno življenje začelo korenito spreminjati.
Idila jo je očarala
Čeprav je tudi on »mestna srajca«, jo je odpeljal v središče Slovenije, v okolico z zaobljenimi in z gozdovi poraslimi hribi, od koder izvira tudi legendarna vaška situla. David ima tam parcelo in se je že pred skupno zgodbo z Vesno lotil graditve hiše, ki pa se je vmes ustavila. »Mislim, da je že opustil misel, da bo kdaj živel tukaj. Ko me je nekega dne prvič pripeljal gor, nisem mogla verjeti, da še obstajajo takšni kraji! Popolnoma sta me očarala razgled in mir. V vasi je 30 hiš, med njimi pa ni ne gostilne, ne cerkve, tudi trgovine ne. Pod našo hišo je pašnik, na katerem se paseta dve kravi, le lučaj proč pa še tri lipicanke. Za pašnikom je gozd, spodaj v dolini pa teče Sava. Z 'našega' hriba se odpira prečudovit razgled na majhno dolino, v njej pa je idilična vasica,« pripoveduje Vesna, popolnoma očarana tudi nad stikom z živalmi, saj srne, kakšna lisica, pa celo zajci pridejo včasih čisto blizu.
Narava, najboljša učiteljica življenja
Njeno navdušenje nad naravo se je poglobilo z rojstvom hčerke Reke. Ko je deklica shodila, je njena mamica ugotovila, da je »njeno mesto« postalo precej drugačno od tistega, v katerem je odraščala. Da je danes v mestu težko spustiti otroka iz rok. »Sem izrazito mestni človek, po drugi strani pa sem od nekdaj hrepenela po trenutkih miru in odmika v naravi. Kljub temu si nikdar nisem mislila, da se bom v resnici odselila iz mesta. Začela sem se spraševati, kakšno otroštvo želim ponuditi svojemu otroku.« Zato sta z Davidom začela razmišljati o selitvi na vas. Všeč ji je, da je Ljubljana tako kulturno bogata. »Ker imam do nje dobrih 20 minut, tudi to ni težava. Z enega konca mesta na drugega nisem porabila dosti manj,« se je razumsko in izkustveno lotila odpravljanja skrbi in predsodkov.
Več v Zarji, št. 31, 1. 8. 2017
