Kaj pa tale: »Bojevati se moramo zase, za svoje pravice ne samo kot delavke, temveč tudi kot ženske!« Ali pa: »Potencial za izboljšanje življenja neštetih žensk in deklet je razlog, da sem se temeljito izprašala, kje lahko moje delo naredi največ dobrega. Jasno mi je, kakšen privilegij in odgovornost imam, da uporabim svoj glas za pozitivne spremembe, kjer koli je to le mogoče.«
Take navdihujoče visokoleteče maksime lahko nedvomno strelja samo prekaljena feministka, kaj? Torej ženska, ki v duši globoko čuti in razume trnovo pot, kakršno so morale v imenu vsega nežnega spola prehoditi sufražetke in druge borke za ženske pravice? No, v resnici jih je v svoji knjigi Ženske, ki delajo izstrelila Ivanka Trump. Ki se sicer vsekakor razglaša za feministko. »Vsekakor!« je dahnila na eksplicitno vprašanje neke ameriške novinarke: »Vsekakor sem feministka!« Kot je med drugim zapisala v knjigi: »Ko gre za posel, je vsa moja dejavnost posvečena ustvarjanju rešitev za moderne ženske, ki živijo polno večdimenzionalno življenje.«
Težava je samo v tem, da je angleški tisk nedavno razkril, kakšno »polno večdimenzionalno« življenje živijo delavke, ki za Ivankino znamko šivajo obleke po azijskih znojilnicah.
Kako živijo Ivankine sužnje. Naj vam predstavimo tovarno Buma Apparel Industry PT v indonezijskem Subangu! Del polnega in večdimenzionalnega delavskega vsakdana v njej so nemogoče visoke produkcijske norme in običajno neplačane nadure. Za kar so moderni sužnji in sužnje na koncu meseca nagrajeni z eno najnižjih zajamčenih plač na celini.
A bodimo malo bolj konkretni! Spoznajmo Alio, eno izmed delavk v omenjeni tovarni. Alia je vsekakor »ženska, ki dela«. Z možem Ahmadom (to seveda nista njuni pravi imeni) ves čas garata, a se ne moreta in ne moreta izkopati iz dolgov. Vse, kar so jima leta znojenja za Ivanko prinesla, sta dve sobici v zaprašenem penzionu, okrašeni z ducati fotografij njunih otrok. Fotografije so tam zato, ker par niti v sanjah ne zasluži dovolj, da bi otroci lahko živeli z njima. Namesto tega odraščajo pri babici, ki je oddaljena nekaj ur vožnje z motociklom. Največkrat jih mati in oče vidita na en sam konec tedna v mesecu, ko vendarle napraskata denar za bencin.
Alia je za celomesečno naprezanje na koncu nagrajena s 173 dolarji. Ko so ji novinarji orisali osnovne koordinate feminističnih modrosti, zbranih v knjigi njene najvišje šefice Ivanke Trump, je prasnila v nejeveren krohot. Njena ideja »ravnovesja med kariero in materinstvom«, se je pridušala, bi bila, če bi lahko videla svoje otroke več kot enkrat na mesec.
Alia seveda ni edina. Tu je denimo tudi pričevanje 23-letne Site, ki je morala po nenadni bolezni staršev zapustiti univerzo in zavihati rokave v tovarni Buma.
»Tega ne morem več prenašati,« zmajuje z glavo, »vsak dan opravljam nadure, pa dobim na koncu meseca samo 173 dolarjev. Moj cilj je zapustiti Subang. Ampak nimam pojma, kam lahko grem. Nimam namreč nobenih zvez in poznanstev.« Tudi Sita je torej »ženska, ki dela« – še ena v armadi zgaranih suženj, ki si najbrž ne morejo niti predstavljati, da bi kdaj lahko nosile katero izmed oblek, ki jih vsak dan tako mrzlično šivajo.
Te uboge ženske lahko en sam nenapovedani strošek pahne čez prag trajne pogube. Kar nekaj delavk je potarnalo, da jih šefi zmerjajo z izrazi, kot so žival, kreten in opica. V Bumi delavce tudi rutinsko odpuščajo tik pred ramadanom in jih najemajo mesec pozneje. Zakaj? Da jim ni treba izplačevati z zakonom določenega bonusa za verski praznik.
Več v Zarji, št. 30, 25. 7. 2017
