Ob poletnem mrtvilu sem spraševala svoje prijatelje, ali kdo pozna koga, ki bi ga portretirala za svoje zgodbe. Pa sem dobila dve imeni, zakonca Oblak, Tanjo in Leona. V čem sta pa posebna, sem vrtala v prijateljico. Vsa navdušena je pripovedovala, da je on univerzitetni profesor in pisec besedil za popevke, ona pa pedagoginja in klekljarica. In da sta dobra človeka! Ah, čisto iskreno povem, da mi ni nič »potegnilo«. Potem pa se je začel festival Melodije morja in sonca v Portorožu. In sledil je niz naključij, ki to seveda v resnici niso bila.
Pozno zvečer sem imela vključeno televizijo, zgolj kot zvočno kuliso. Na sporedu je bil prenos festivala Melodije morja in sonca iz Portoroža. V kuhinji sem nekaj brkljala, z enim ušesom pa sem prav površno poslušala razglasitev nagrajencev. Potem zaslišim, da je dobil nagrado za besedilo Leon Oblak. Opa, sem zastrigla z ušesi in jadrno stekla pred ekran. Ujela sem, da jo je dobil iz rok legendarne Elze Budau, največje med slovenskimi tekstopisci.
Pod veliko vaših pesmi bi se z veseljem podpisala! Ta stavek je ob predaji nagrade izrekla gospa, ki zagotovo ve, kaj je dober tekst. No, če je pa tako, sem si rekla, moram v akcijo! Želela sem spoznati tudi njegovo ženo Tanjo. Za njiju pravijo, da sta par, kakršnih danes ne delajo več. Ljubeč in spoštljiv. Premišljevala sem, ali sploh poznam kakšen zakonski par, za katerega bi lahko rekla, da se imata rada, se brezpogojno podpirata in spoštujeta. Morala sem si priznati, da ne. No, bomo videli, sem bila skeptična. Naslednji dan sem poklicala Tanjo, ki ni imela nič proti, da bi se pogovarjali za Zarjo, misleč, da me zaradi festivalske nagrade zanima Leon. Kar takoj sem ji povedala, da je ta samo iztočnica, rada bi ju portretirala skupaj, kot zakonski par. Njen smeh je malce prekrival zadrego, rekla je, da bo vprašala Leona, a kolikor ga pozna, verjetno ne bo imel nič proti. In tako je tudi bilo. Ko sem predlagala dan, sta bila žal na morju, a se je izkazalo, da bom šla tudi sama na morje, le nekaj kilometrov od njiju. In dogovor je bil potrjen.
Za dobrodošlico besnenje narave. Dobili smo se ravno sredi divjega neurja, ki se je razbesnelo nad Istro. Klopco, na kateri sem sedela in čakala svoja intervjuvanca, je skoraj odtrgalo. Še dobro, da je bila pod streho, veter je namreč postajal orkanski. Bosta sploh prišla? Moj dvom je bil odveč, zatekli smo se v miren lokal in naročili čaj. Ali poznate tisti občutek, ko nekoga prvič srečaš in imaš že po dveh spregovorjenih stavkih občutek, da ga poznaš vse življenje? No, meni se je to zgodilo pri Tanji in Leonu! Neverjetno, kakšna energija se je rodila med nami – kot da bi tudi tuleč veter napovedoval nekaj, kar se ne bo končalo samo s tem pogovorom.
Več v Zarji, 18.7.2017
