Nika je s svojo pojavo v šovu Zvezde plešejo gledalce razdelila na pol: nekateri je »niso mogli videti«, pa so jo vseeno gledali, drugi pa so jo občudovali. No, in vsaj polovica prvih jo je proti koncu šova prav tako začela ceniti. Nika je res posebna, človeka ne pusti hladnega, njeni »nikizmi« pa bodo živeli naprej.
Nika, najprej tole: ali so modni dodatki, tisti nenavadni uhani, ki ste jih v oddaji nosili s Katarino Venturini, vaši?
Verjamem, da me sprašujete po tistih prav posebnih uhanih v obliki ptic, kajne? Ti čudoviti uhani so znamke Olgafacesrok, ki nastaja pod taktirko Olge Košice in Roka Marinška.
Oddaja Zvezde plešejo je za vami – zakaj ste sprejeli ta izziv?
Izziv sem sprejela takoj, saj me je povabilo prevzelo in počutila sem se, kot bi mi nekdo odstrl okno v nov, razburljiv svet. V preteklosti sem si nabrala nekaj izkušenj z delom na televiziji in sem imela jasno predstavo o tem, kaj nastop v takem šovu pomeni. Bilo mi je v res velik užitek. Mislim, da obstaja en del mene, ki neodvisno od moje oblikovalske poti želi uveljaviti televizijsko podobo in se tako povezati z ljudmi. Jih navdihniti.
Tudi sami ste nekoč plesali …
Ko sem bila še osnovnošolka, smo se nekega večera s starši udeležili plesne predstave, v kateri je nastopala moja sestra. Zaplesali so lambado, ki je bila v tistih časih strašno priljubljena, to je mešanica salse, merenga in karimba. Po točki mi ples nikakor ni šel iz glave, in ko sva tam stali s sestro, sem ji pokazala, kako bi to zaplesala jaz. Učiteljica me je videla in pripomnila, da bi lahko tudi jaz postala plesalka; to mi je dalo misliti. Kmalu zatem sem dosegla, da so me starši vpisali v plesno šolo, in zame je bil to začetek čudovitega obdobja. Zavestno sem raziskovala lepoto telesa in gibanja. Lahko si predstavljate, kako me je navdihoval svet plesnih oblek, pa ličil, ki so jih plesalke uporabljale za nastope. Bila sem popolnoma prevzeta, pa tudi kar resno ambiciozna. A nazadnje se mi s plesom ni izšlo. Poškodba me je prisilila, da sem treninge prekinila. Toda ples ostane s teboj. Še zdaj rada zaprem oči in si predstavljam, kako plešem, in to me sprošča.
Najprej so vas gledalci oddaje poslušali z odprtimi usti: nenavadne kombinacije, osupljiva domišljija. Od kod vam to?
Kar nerodno mi je, ko me takole hvalite! Sploh ne vem, kako naj vam odgovorim, saj sem vsak nastop preprosto pokomentirala tako, kot sem ga doživela. Besede so prišle kar same od sebe. Imam bujno domišljijo, ki je nujen pogoj za ustvarjanje, in navajena sem, da v zelo hitrem času sestavljam oblikovalske koncepte, ki temeljijo na zgodbah. To mi je verjetno že tako zlezlo pod kožo, da slikovito opisujem tudi brez posebnega naprezanja. Pri tem mi pomaga tudi ljubezen do branja, malo pa to, da sem zgovorna. Rada govorim, pa tudi veliko sprašujem. Z besedami se znam igrati.
Celoten iskriv pogovor z Niko Urbas Ambrožič si lahko preberete v 26. številki revije Zarja. (27.6.2017)
