Kaj v življenju ni bil? Bil je profesor na slavistiki Filozofske fakultete v Ljubljani, pa tudi njen dekan, bil je politik, član izvršnega sveta, pa član predsedstva Republike Slovenije v letih od 1990 do 1992. Napisal je lepo število literarnoteoretičnih knjig in še več leposlovnih in esejističnih. Predaval je doma in v tujini. Še danes piše in ustvarja. A morda se je z največjo strastjo v življenju posvečal vrtnicam: požlahtnil je dve sorti, Prešerna in Trubarja, z ženo Andrejo pa sta ustvarila še Makalonco.
Začela bova z vrtnicami: kako ste se spoznali z njimi?
Z vrtnicami sem se spoznaval vse od malega, ker jih je gojil že moj oče. Oče in mama sta bila učitelja in gori v hribih, kjer smo živeli, ni bilo televizije, ni bilo drugega, pa sta zbirala vrtnice. Moj oče je obvladal cepljenje, a samo vrtnic na visokih steblih. Takšne je bilo treba čez zimo upogniti k tlom in zaščititi z vejami. Danes to ni več potrebno, ker so vse novejše sorte vrtnic bolj ali manj odporne proti mrazu – če jih ne prehiti mraz, takle spomladanski, kot nas je letos. Ko so poganjki mladi, pa ponoči pride mraz, jih neusmiljeno posmodi, pa kakršna koli sorta je.
Oče in mama sta zbirala vrtnice pred drugo svetovno vojno?
Tako je, imeli smo kar lep nasad na šolskem vrtu. Med vojno smo potem rajši posadili krompir in koruzo, da smo preživeli. Po vojni pa so me vrtnice spet zamikale. In ko sem končal študij, sem tudi jaz začel prebirati literaturo o njihovem gojenju. Prve sem posadil pri taščinem vikendu, trajalo je nekaj let, da sem ugotovil osnove. To je zelo precizno delo, treba je delati tudi s telesom, ne samo s pametjo, je fizično naporno. Vse prašnike je treba s prstom zbezati ven, da vrtnica ne opraši same sebe. Potem je treba zraven dati očeta in čakati, da se naredi šipek. Šipek dozori, potem je treba izluščiti seme – temu se reče stratificirati – šipek pa spada k rastlinam, ki prvo leto še ne marajo odgnati. Morata biti naokrog dve zimi, in če hočete malo pogoljufati, morate semena dati v hladilnik. Za šest do osem tednov. Nato vse to posadite in čakate. Spomladi ne vzklije več kot polovica semen. Potem pa morate opazovati in biti neusmiljeni: če je že na začetku videti, da je občutljiva za rjo, mora proč. Če je cvet zanič, proč! Če je krmežljava, proč! Neusmiljeno. Kakšno leto sem vse vrgel proč, ker ni zraslo nič pametnega.
Vi ste prižlahtnili dve vrtnici – kaj to pravzaprav pomeni?
Kot v naravi sem dal skupaj očeta in mamo, izbral sem dvoje lastnosti, ki so mi bile všeč: na primer pri eni to, da je imela veliko cvetov, pri drugi pa to, da je imela cvetove rdeče barve. Očetov prah dam v materino rodilo – s prstom, doma se že od nekdaj vsi norčujejo iz mene, da se grem spolno življenje vrtnic. (smeh) Potem moraš mamo vrtnico zavarovati z vrečko, da ne pridejo zraven čebele in prinesejo zraven česa nezaželenega, in ko se »sperma« in »jajčece« združita, nastane novo življenje. Pri vrtnicah je zarodek novega življenja seme. Po enem tednu sem dal – zdaj tega ne počnem več, ker je to res telesno naporna zadeva – vrečke dol in potem čakal čim dlje do jeseni. Ko je plod rdeč, vzameš seme, stratificiraš, poseješ, začne se nov ciklus. In to traja več let.
Celoten pogovor z Matjažem Kmeclom si lahko preberete v 22. številki revije Zarja. (30. 5. 2017)
