Je uresničena, zrela osebnost in se ne ozira na koledar. Vsako leto bolj privlačen, vedno popoln kavalir, prijeten sogovornik, ki mu iz srca želimo srečo v dvoje, je v tem pogovoru prvič uradno potrdil, da je srečno zaljubljen. Hamburger, ki sva si ga privoščila za malico, se mi je kar malo zaletel …
Kakšno je bilo to leto za vas? V čem ste zrasli in napredovali?
Vedno močnejše je spoznanje, da bi pobrane sadove dela in pridobljena spoznanja rad z nekom delil. Ta potreba je pri meni vse bolj navzoča, saj gre za povsem drugo kakovost življenja. Tudi pesem brez poslušalcev je mrtva, kot je mrtvo vse, kar človek nosi s seboj in ne deli. To spoznanje v meni raste že nekaj let in se ga vse bolj zavedam. Sicer sem imel letos zelo uspešno turnejo, čeprav so za glasbenike zdaj precej težki časi. To turnejo bi lahko po uspešnosti primerjal s tisto leta 2009, ki je bila do zdaj tako najboljša od vseh. Skratka, imam vse razloge, da sem zadovoljen, kar se tiče posla.
Ste morda opazili, da bi se kje morali še izboljšati?
Nazadujem pri izgorelosti. Na trenutke sem izredno utrujen, in to ni dobro. Očitno je prišel čas, ko se sešteva vse za nazaj, in bi moral svojo energijo pravilneje razporediti. Drugače je bilo, ko sem bil mlad in je energija kar pršela naokoli. Ne vem natanko, kako naj se tega lotim, saj ne želim izgubiti ostrine, soka, ki ga imam kot izvajalec in avtor. Po eni strani moraš biti zelo discipliniran, na drugi pa je treba dati disciplino na stran – vsaj na odru. To zelo dobro vedo starejši rokerji, ki so imeli enako težavo. Jaz se še učim in ne vem, ali je to napredovanje, vsekakor pa vem, kaj je bolje.
Katera grenka izkušnja vas je letos največ naučila?
Žal mi je, da sem prvič v življenju odpovedal dva koncerta zaradi operacije slepiča. Iz tega se sicer nisem ničesar naučil, tudi nikomur nisem škodoval, vendar se tudi to dogaja. Druge grenke izkušnje se ne spomnim …
Kakšen občutek je, ko ne morete vplivati na dogodke? Ko pač ne morete na oder, čeprav bi si želeli?
To je lahko problematično za ljudi, ki morajo imeti vse pod nadzorom, in delno sem tudi sam tak. Želim, da je vse kar najboljše, zdravja pa ne morem nadzirati, in se zato počutim še bolj nemočno.
Ali ste v bolnišnici kaj tečnarili, da želite prej domov? Ste želeli kakšne ugodnosti?
Prav ničesar nisem zahteval, zato so bili zdravstveni delavci začudeni, kako je mogoče, da se ne zmrdujem nad ničemer. Ljudje v bolnišnici ne morejo pričakovati jedi za Michelinove zvezdice! Kljub temu je težko, ko vidiš, koliko ljudi je v eni sobi, koliko ljudi čaka na hodnikih … Sam sem imel to srečo, da se je prav takrat spraznila ena soba, in sem bil v njej sam. Ampak kot rečeno – to je bilo naključje, prav nič se ne bi pritoževal, če bi moral biti v sobi z drugimi pacienti, saj so mi pravila v bolnišnicah jasna. Drugačne obravnave zase nikoli ne bi zahteval!
Po čem si boste zapomnili leto 2016?
Morda po tem, da sem našel dekle, ki mi je zelo všeč … (smeh) In to je vse, kar bom na to temo povedal!
Več v reviji Zarja št. 52. 27. 12. 2016
