Njegov oče Bogomir, nekoč tudi sam uspešen motokrosist, ki zastopa Slovenijo na svetovnem veteranskem prvenstvu in še vedno osvaja točke, je na sina prenesel vse svoje znanje, upe in talent, a postavil mu je pogoj, da konča šolo. Seveda pa Timovih uspehov ne bi bilo brez podpore celotne družine, ki živi in diha z vonjem po bencinu. Obenem so Gajserjevi premagali družinsko tragedijo, imajo jasno začrtane cilje in pot do njih. »Izpolnile so se mi vse otroške sanje. Sem pa še mlad in na začetku svoje profesionalne poti,« zadovoljno pravi Tim, ki ima velike ambicije.
Za nepoznavalce: motokros je tretji šport po gledanosti televizijskih prenosov v motošportih, takoj za GP in dirkami formule ena, s katerimi se zadnja leta že skoraj enakovredno kosa za gledalce. »Prepoznavnost tega športa strmo narašča tako v svetu kot v Sloveniji. Pred tremi ali štirimi leti še ni imel toliko navdušencev, zdaj pa jih je iz tekme v tekmo več,« pripoveduje Tim, ki je ljubezen do motorjev podedoval po očetu Bogomirju, velikem ljubitelju tega športa, ki ga je nekoč tudi sam treniral. Obenem je odprl podjetje z gradbenimi deli, da je lahko financiral svoj konjiček. Občasno tudi kar sam z bagrom poravna ali naredi progo za trening. »Tistemu, kar imaš rad, moraš biti predan z dušo in telesom, sicer nima smisla. Delati nekaj napol ne pripelje nikamor,« je zmagovalno logiko vsadil tudi svojemu sinu, ki mu ni bilo vedno lahko slediti očetovim sanjam, saj zna biti kdaj tudi zelo glasen in nepopustljiv. Vedno pa ima jasno vizijo, ki je ne morejo omajati dvomi nejevernih Tomažev po vsem svetu. Zanj ni ovir, so samo izzivi, čez katere trmasto rine naprej. In v tem je več kot uspešen.
Zaznamovani s tragedijo. Bogomir, za prijatelje Bogo, je začel z ničle. Neznansko je ponosen na svoje uspehe. Vse je kazalo dobro, cele dneve je delal, treniral in skrbel za družino, ko se je leta 1995 zgodila tragedija. Najstarejši sin je med njegovim treningom pritekel na stezo, ni ga videl in ga je povozil. Deček je zaradi poškodb umrl, Bogomirju pa se je sesul svet. Ta izkušnja ga je naredila močnega, čeprav mu je bilo tako hudo, da je razmišljal tudi o samomoru. Nekako se mu je uspelo pobrati in živeti naprej. Čez eno leto je dobil drugega sina, Tima. »Za bratovo smrt vem le iz pripovedovanja najbližjih, saj je umrl pred mojim rojstvom. Vendar je še zdaj v očetovem glasu zaznati sled bolečine. Občudujem pa njegovo moč, da se je pobral. Vesel sem, da lahko delava skupaj. Srečen sem, kadar vidim očeta srečnega, kadar mi gre dobro na treningih in tekmah. In tudi to je motiv, da vztrajam,« razlaga Tim, ki je na motor prvič sedel pri dveh letih in pol. Priznava, da velikokrat ni bilo lahko, ko z očetom nista imela denarja za nove motorje, opremo in pomočnike. Vendar sta to nadoknadila s trmo in z borbenostjo. Kmalu sta dosegla in presegla tekmece ter napredovala v višje kategorije.
Več v Zarji št. 21, 24. 5. 2016
