Prejšnji četrtek je britanska kraljica Elizabeta II. dopolnila devetdeset let. In zadevo proslavila z mirno družinsko večerjico in javnim dogodkom ali tremi. Ampak to je bil šele začetek dolgega maratona proslav.
Britanska kraljica svoj rojstni dan vedno proslavi dvakrat: zasebno 21. aprila, ko ima zares rojstni dan, javno pa enkrat junija, ko je lepše vreme in lahko razigrani podložniki skoraj nič mokri rajajo na ulicah. Letos, ko je okrogla obletnica, jo bo kraljica slavila kar trikrat.
En žur za vsakih trideset let življenja pa menda res ni taka stvar.
Britanci si pravzaprav zaslužijo spet kakšno javno proslavo ali pet, zadnje ljudsko rajanje so imeli pred letom dni, ko se je rodila princeska Charlotte. In je torej že čas, da jim spet dajo kakšen prost petek, zaprejo ulice in se lotijo resnega posla proslavljanja kraljičinega rojstnega dne.
Da monarhov rojstni dan slavijo dvakrat, je že večstoletna tradicija – začel je novembra rojeni Jurij II. leta 1748, ki je menil, da je november premrzel in premoker za rojstnodnevno parado, pa je proslavljanje prestavil na pomlad. Tudi Elizabeta II. nadaljuje tradicijo in svoj pravi rojstni dan aprila počasti le s kakšno večerjo v družinskem krogu, parada in ljudsko slavje sta pa vedno v prvi polovici junija. In ne recite, da se nič ne spremeni, sprva so njen rojstni dan vedno slavili ob junijskih četrtkih, zdaj ga pa ob sobotah.
Elizabeta je že pred leti postala najdlje živeča britanska monarhinja (kraljica Viktorija je umrla pri 81 letih) in lani septembra tudi britanska monarhinja, ki je najdlje na prestolu (septembra lani je prekosila Viktorijinih 63 let vladanja). Njen devetdeseti rojstni dan seveda ne more kar potihem mimo: letos bodo kraljičin dan slavili kar trikrat, aprila, maja in junija, in ga praznovali vsega skupaj osem dni.
Rojstni dan, prvič: v sredo, dan pred rojstnim dnem, je kraljica obiskala bližnji poštni urad, britanska Kraljeva pošta, za malenkost starejša od kraljice, namreč tudi slavi okrogel rojstni dan: stari so 500 let. Pol tisočletja. Oni so v zameno izdali novo serijo znamk v čast kraljici. In je tako svojo prvo poštno znamko dobil tudi kraljičin pravnuk Jurček, Williamov sin.
Naslednji dan, prav na rojstni dan, se je kraljica s princem Philipom podala med svoje podložnike, večerjala s samo šestdesetimi najljubšimi in najdražjimi (še za božič se jih ne nabere toliko, so poročali) in prižgala prvo iz verige tisoč bakel, ki so njej v čast zagorele po vsej Britaniji.
V petek je šla pa spet veselo na delo, na obisku se je oglasil ameriški predsedniški par, še zadnjič, preden Baracku Obami poteče drugi mandat. Nimamo podatkov, ali je kraljica Michelle Obama že odpustila hudi spodrsljaj, ko jo je ta na prvem obisku leta 2009 po domače objela čez rame. Tega se s kraljicami ne, ponavljamo, ne počne! Nikoli.
Zdaj kraljica in nacija počivata in jemljeta zalet za naslednjo serijo proslav.
Žur vseh žurov, drugič: najbolj slavnostno bo med 12. in 15. majem, od četrtka do nedelje, osrednja proslava pa bo 90-minutna predstava z 900 konji in 1500 nastopajočimi – jezdeci, glasbeniki, plesalci, igralci – ki bo nekakšen pregled kraljičinega življenja. Ponovili jo bodo vsak večer, vsakič (so obljubili) bo zraven tudi kakšen član kraljeve družine, zadnji večer pa si bo spektakel ogledala sama presvetla kraljica.
Ne trudite se, vstopnice, ki so jih začeli prodajati novembra lani, so pošle v par urah. Zmanjkalo je tudi vstopnic za ogled pred-predstave, v prevodu, vstopnic za tiste, ki si hočejo ogledati, kako gostje prihajajo na pravo proslavo (in morda imeti v parku pred windsorskim gradom piknik), potem pa razkošno slavje spremljati na velikih zaslonih.
A ne glede na to, ali boste sedeli na tribuni ali na travi, dogodek bo zelo slovesna zadeva, zato morajo moški nositi kravate, ženske pa krila (ali vsaj malo lepše hlače). Kavbojke, športna oblačila in obutev so prepovedani. Še otroci, so naročili, morajo biti »lepo oblečeni«, in milostno pristavili, »otroci pod dvanajst let smejo nositi superge, če želijo.«
Nato imajo žurerji spet mesec dni krvavo zasluženega počitka.
Kaj še nismo nehali proslavljati, tretjič: od 10. do 12. junija, od petka do nedelje, preživele čaka še en dolg žur, sosedske zabave na ulicah in podobne že pogosto preskušene in priljubljene oblike zabave. Morda najpomembnejša novica je to, da je premier Cameron že napovedal, da bodo pubi ostali odprti dlje – ker kaj je bolj prisrčno voščilo kraljici kot to, da se ga človek pošteno nažehta? Deseti junij, mimogrede, je tudi 95. rojstni dan kraljičinega moža vojvode Edinburškega, ker pa je gospod zelo jasno povedal, da noče cirkusa in javne proslave, vas prosimo, da to ostane med nami. Kraljičin rojstni dan pa bodo obeležili z zahvalno mašo v katedrali sv. Pavla. Samo za povabljene goste, se razume, nepovabljeni bodo pa lahko gledali televizijski prenos.
Naslednji dan zdaj že rahlo utrujene praznovalce čaka tradicionalna konjska parada, ki jo bodo lahko najbolj izčrpani v neposrednem prenosu spremljali po televiziji. Vstopnice so seveda tudi že pošle, morda pa se lahko še zrinete na ogled generalke, ki je teden dni prej.
In slednjič, v nedeljo bodo ulične zabave, največja in najbolj množična pa bo tista za 10.000 udeležencev pred Buckinghamsko palačo. Vstopnice (za samo 150 funtov, se pravi okrog 190 evrov) – je to sploh treba omenjati? – so že pošle.
Prosimo, ne preklinjajte v cerkvi: Elizabeth Alexandra Mary seleta 1926 (s carskim rezom) ni rodila kot bodoča kraljica, princeska je bila prvi otrok kraljevega mlajšega sinu. Namenjeno ji je bilo udobno, dolgočasno življenje v senci in poroka s kakšnim manj pomembnim evropskim plemičem.
In potem se je vmešala ljubezen. Kaj pa drugega.
Ne njena, princeska Lilibeth, kot so jo klicali domači, je imela komaj deset let, ko je njen stric, kralj Edward VIII. moral izbirati med prestolom in ljubeznijo, pa je raje izbral zakon z ameriško ločenko Wallis Simpson (kralj in voditelj anglikanske cerkve se ni smel poročiti z ločenko, ker sta bila njena bivša moža še živa). Edward je abdiciral, na prestol pa je (skrajno nerad) sedel njegov mlajši brat, Elizabetin oče. »Ali to pomeni, da boš ti nekoč kraljica?« je princesko vprašala njena štiri leta mlajša sestrica Margaret. »Menda že,« je skomignila bodoča kraljica Lilibeth.
Februarja 1952 je njen oče umrl za pljučnim rakom. Petindvajsetletna Elizabeta je postala kraljica. Kakšno ime si boste izbrali kot kraljica, so jo vprašali, »Svojega, jasno,« je rekla. In je postala Elizabeta II. Od leta 1947 je poročena z grškim princem Philipom, ampak ona ni hotela, da se kraljeva hiša, kot je veleval običaj, imenuje po njenem možu, Mountbatten. Aprila 1952 je izdala odlok, da se bo kraljeva hiša še naprej imenovala Windsor. Da je edini moški v Britaniji, ki svojega imena ne sme dati svojim otrokom, je robantil užaljeni Philip. In sta se potem čez čas sporazumela, da se bodo njuni moški potomci, ki nimajo kraljevskega naslova, pisali Mountbatten-Windsor. Kandidati za kralja pa samo Windsor.
V zakonu, ki je bil – kolikor vemo – pretežno srečen (čeprav so omenjali tudi viharne prepire, v katerih so po zraku leteli čevlji, in Philipove domnevne, nikoli dokazane skoke čez plot), so se rodili štirje otroci: Charles (1948), Anne (1950), Andrew (1960) in Edward (1964).
Prestolonaslednik Charles, pri sedeminšestdesetih uradno že upokojenec, še vedno čaka, da bo nastopil svojo pravo službo. Tista zoprna beseda na a-, abdikacija, na Elizabetinem dvoru ni zaželena, ali v besedah nekega dvorjana, »To je nekaj, česar se v kraljičini prisotnosti nikoli ne omenja, in je nekako tako, kot bi v cerkvi zaklel.«
Več v Zarji št. 17, 26.4.2016
