Avstralci imajo frazo »tall poppy syndrome«, sindrom visokoraslega maka, ki pomeni, da nihče ne sme izstopati – tistega, ki previsoko zraste, pač porežejo. Pri nas fraze sicer ne poznamo, koncept pa obvladamo zares odlično. In zdaj je en tak visok mak pognal v naših logih – dr. Danilo Türk je oznanil, da se bo potegoval za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Dati iz svoje sredine človeka, ki zastopa sedem milijard ljudi na svetu, bi bila za večino narodov čast. A ne za nizkorasle slovenske make – ob radostnem prepevanju »žiga žaga, glav'co preč« so takoj začeli brusiti nože.
Nekaj podobnega pomeni tudi »rakovska mentaliteta« ali »sindrom rakov v vedru« - raka, ki skuša splezati iz vedra, ostali takoj zgrabijo in potegnejo nazaj. Zato ker. To je edini motiv in razlog, ki ga potrebujejo. Zato ker.
Praktičen primer prerivanja rakov v vedru je bila kandidatura Alenke Bratušek za komisarko EU. Tisti katastrofalni polom na zaslišanju ni bil ponižujoč le zanjo, bilo je ponižanje za vse slovenske rake. Le da raki tega niso niti opazili. Da so postavili nekoga drugega na slabše mesto, se jim je zdela sladka zmaga.
In zdaj smo morda na začetku podobne zgodbe.
Raki so zakon. Očitno.
Eden za sedem milijard: kaj pravzaprav počne generalni sekretar OZN? Ta je veliko več kot le javni obraz organizacije, je vodja sekretariata OZN, enega glavnih organov OZN. Osebje sestavljajo stalni uslužbenci, izbrani po sposobnostih in geografskem ključu. Priseči morajo zvestobo Združenim narodom in ne smejo dobivati navodil od svoje vlade.
Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt si je generalnega sekretarja zamislil kot »svetovnega moderatorja«, na spletni strani OZN pa je opisan kot mešanica »diplomata in advokata, javnega uslužbenca in direktorja«. To je človek, ki predseduje srečanjem generalne skupščine, Varnostnega sveta, Ekonomskega in socialnega sveta in drugih organov. Vsako leto poda poročilo generalni skupščini, lahko pa tudi sam obvešča Varnostni svet o grožnjah svetovnemu miru in varnosti. Ker so njegove naloge tako skopo opisane, si lahko po drugi strani vsak generalni sekretar sam postavlja naloge in prioritete. Zastopa interese sedmih milijard ljudi, predvsem pa najrevnejših, najbolj ranljivih, najbolj nemočnih. Je glas vesti sveta in ima, kot je rekel prvi generalni sekretar Trygve Lie, »najbolj nemogočo službo pod soncem«.
Zelo vpliven človek torej. Teoretično.
Statut OZN si z izbiro generalnega sekretarja ne daje veliko opraviti. Vse uredi z enim samim stavkom: »Generalnega sekretarja po predlogu Varnostnega sveta imenuje generalna skupščina.« Izbrala naj bi ga torej skupščina. Teoretično. Ampak tule je hakeljc – ta se je temu že leta 1946 odrekla in naročila Varnostnemu svetu, naj je za božjo voljo ne utruja z množico treh ali bognedaj še več kandidatov, predloži naj eno samo ime. In tako skupščina v resnici samo požegna kandidata, ki ga je izbral in ponudil Varnostni svet. Doslej se še ni zgodilo, da bi skupščina koga zavrnila.
Vse vznemirljive stvari se torej zgodijo za zaprtimi vrati Varnostnega sveta. In oh, kako zna biti pestro!
Tajniki, ne generali: Varnostni svet ima petnajst članic, deset nestalnih in pet stalnih. Za zmago potrebuje kandidat za generalnega sekretarja devet glasov, med njimi glasove vseh petih stalnih članic (Velika Britanija, ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, imenovane tudi P5), te imajo namreč pravico veta. In si torej lahko predstavljate, da se stvari praviloma precej zapletejo, saj tisti kandidati, ki so pogodu Veliki Britaniji, ZDA in Franciji (ki jim pravijo tudi P3), niso povšeči Rusiji. In obratno. Kandidat ne sme prihajati iz nobene od stalnih članic Varnostnega sveta, po nenapisanem pravilu naj bi prišel iz ene manjših, manj pomembnih članic OZN.
O kupčkanju za zaprtimi vrati je znanega malo, en primer pa v svojih spominih navaja John Bolton, bivši ameriški ambasador pri Združenih narodih. Leta 2006 si je indijski kandidat Shashi Tharoor zagotovil deset glasov članic Varnostnega sveta, a ga je odnesel ameriški veto. Zmagal je sedanji generalni sekretar Ban Ki-mun. Bolton je v spominih napisal, da mu je tedanja ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice rekla, da imajo raje šibkejšega človeka. Ban Ki-mun je bil malo znan uradnik, ki se ni z ničimer posebej proslavil. »Ne bi rekla, da hočemo močnega generalnega sekretarja,« naj bi Boltonu dejala Condoleezza Rice. Varnostni svet, še posebej pa P5, krivdo za svoje napake in neuspehe kaj rad preloži na generalnega sekretarja, zato močne osebnosti, ki znajo ugrizniti nazaj, niso zaželene. Sedmi sekretar Kofi Annan se je malce bridko šalil, da SG (secretary general) v resnici pomeni »scape goat« (grešni kozel). Brian Urquhart, dolgoletni uslužbenec OZN, je v svojih spominih napisal, da so za zaprtimi vrati Varnostnega sveta pogosto izbrali »kandidata, ki ni pokazal vznemirljivo visoke stopnje sposobnosti vodenja, predanosti, izvirnosti ali neodvisnosti.«
In zato dosedanji generalni sekretarji, vseh osem, pred izvolitvijo na položaj niso bili zelo znani. Večinoma prihajajo iz vrst bivših zunanjih ministrov, še nobeden doslej ni bil voditelj države.
»Do neke mere je to proces, ki ne išče najboljšega človeka. Hočejo bolj sekretarja kot generala,« je rekla bivša irska premierka Mary Robinson, zdaj komisarka za človeške pravice pri ZN (ki se je, kot vidite, besedno poigrala z izvirnim angleškim poimenovanjem, »secretary general«, generalni sekretar). No, zdaj jih je že precej povzdignilo glas, da so siti tajnikov in hočejo generala.
Več v Zarji št. 4, 26.1.2016
