Ljubezen ni usahnila niti po sedmih mesecih napornega snemanja na vročem makedonskem soncu, v družbi konjev in ogromnega medveda. Še več, bila je kronana z nagrado za glavno žensko vlogo na mednarodnem filmskem festivalu v Srbiji.

Takšne velike vloge v tujih projektih slovenskim igralkam ne padejo z neba. Kako je ta vloga našla vas?
Po snemanju filma v Črni gori me je direktorica kastinga Milka Ančevska predlagala za projekt režiserja Stoleta Popova, in ko je ta videl moje posnetke, si je želel testnega snemanja z mano. Že za pripravo na testno snemanje sem si vzela čas, saj sem si vloge zelo želela – takoj, ko sem prebrala scenarij, se mi je zdela tako fantastična, da sem res zagrizla v priložnost. Šla sem v Makedonijo in po tem snemanju se je Stole odločil zame. Želel je videti tudi, kako se bom ujela z že izbranimi igralci – z dvema glavnima likoma Saškom Kocevom in Martinom Jordanoskim. Preden smo začeli snemati, sta minili dve leti, saj se je čakalo na finance makedonske vlade. Makedonci zadnja leta veliko investirajo v promocijo Makedonije in lastne identitete ter se tako borijo za prepoznavnost. Popov si je sicer ta film želel snemati že pred dvajsetimi leti – tako dolgo je čakal ta scenarij. Starejši igralci, ki v filmu igrajo starejše like, so bili pred dvajsetimi predvideni za mlajše like. Stole je kultni makedonski režiser, ki mu zaradi kritičnosti kakšnih 15 let niso dovolili snemati, ob menjavi vlade pa je znova dobil priložnost in zaupali so mu trimilijonski filmski projekt.
So imeli za Terezo tudi že kakšno igralko v mislih, pa se je vmes postarala?
Ne vem, katero so mislili sprva, vem pa, da so zdaj iskali prepoznavnejšo francosko igralko – da bi lahko zaradi tega pritegnili več mednarodne publike. Niso je našli.
Torej ste potolkli znane francoske igralke. Vam je Popov razložil, zakaj je izbral vas?
Povedal mi je, da mu je blazno ustrezala moja energija – živahna in sveža. In to, da sem naivno korajžna.
Prijatelji in družina, ki vas najbolje poznajo, so dejali, da vam je vloga pisana na kožo.
Če nihče ne opazi, da igram, se mi zdi to krasen komentar! Zdi se mi tudi uspeh glede na to, da sem v nekaterih kadrih skupaj padla in da je bil res dolgotrajen projekt.
Osem let ste živeli v Parizu. Dejali ste, da je zelo krut. Zakaj?
Vsi so tako zelo zaposleni, tako zelo utrujeni, vsi varčujejo s svojo energijo samo za tiste, od katerih imajo koristi; manj je medčloveških odnosov. Drugačni so.
Kako pa gledate na aktualne dogodke v francoski prestolnici. Drugače, kot jih upodabljajo naši mediji?
Zelo se ukvarjam s tem in me zelo jezi. Nočem zveneti nespoštljivo do žrtev in njihovih družin, sočustvujem z njimi, ampak istočasno pravim, da so si Francozi sami krivi. Oni so dali to orožje tem ljudem, ki so jih napadli nazaj. To, da so vstopili v vojno, se mi zdi zelo velika napaka, in to, da se jim pridružujemo Slovenci, se mi zdi prav tako grozna napaka. Ko sem prebrala to, nisem vedela, kaj naj storim. Blazno si želim upora, pa sploh ne vem, kje naj se tega lotim!? Nočem biti del tega! Jaz se tega ne grem! Pogovarjajmo se, poiščimo rešitev. Zelo na glas bi morali kričati, sploh pa Francozi! O tem, da Francija še vedno od nekdanjih kolonij pobira letne davke, se na primer sploh ne govori. Naredimo nekaj – skupaj! Zdaj. Čez 30 let me bo sram, ko bom morala svojega otroka pogledati v oči in mu reči: dogajala se je tretja svetovna vojna, mi smo pa doma sedeli in gledali televizijo. In se zgražali nad dogodki. Ravno včeraj sem razmišljala: kdaj bo prišel čas, da Slovencem res zrastejo jajca? Kdaj pride ta doba? Preživeli smo puberteto, zdaj smo pa ja mogoče toliko dozoreli, da nam bodo morda celo jajca zrasla. Upam.
 
Več v Zarji, št. 23, 24. 11. 2015