Slovensko gospodarstvo počasi okreva in lahko si nadenemo nasmeške na obraz. Ampak to je tudi vse, nas opozarjajo vodilni možje v vladi. Če je gospodarska rast v deželi zadovoljiva, ne pomeni, da bodo Slovenci to občutili v denarnicah. Vsaj ne večina. Da tega ne bomo spremenili samo z vzdihovanjem na kavču in da se bo za to treba boriti, je jasno povedal Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) ter predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja.
Gospodarski kazalci so optimistični, vendar nam politični odločevalci ne pustijo odpirati šampanjca. Dejali ste, da je čas, da zahtevamo več.
Gospodarska rast je po mojem mnenju smiselna samo takrat, ko imajo ljudje kaj od nje. Tako delavci v tovarnah, prodajalke, medicinske sestre, učiteljice, policisti; če od gospodarske rasti ljudje nimajo nič, potem je vprašanje, zakaj jo sploh potrebujemo. Čemu potem gospodarska rast? Imamo jo zato, da lahko bolje živimo – da lahko bolje plačujemo bolnice, imamo boljše šole, boljše plače… V tem času pa je treba temu posvetiti še resnejšo pozornost, ker je naš Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti pokazal, da so stroške krize v perifernih evropskih državah – državah z juga in vzhoda Evrope, med nje spada tudi Slovenija - eksplicitno nosili zaposleni ljudje, ne pa tudi kapital. Delež skupnih stroškov zaposlenih se je v bruto domačem proizvodu v času krize zmanjšal, delež kapitala se je pa povečal. Kar pomeni, da bi tisti, ki so plačali krizo, morali zdaj postopoma ob upoštevanju odpiranja novih delovnih mest, dobiti te stvari nazaj. Ali ni to najmanj, kar bi lahko pričakovali? Ne pa da me strašijo in zganjajo demagogijo glede usode naših otrok – ki je skrajno perverzna.
Minister za finance je dejal, da je zdaj čas za investiranje v mlade.
Ja, dejal je, če bomo zvišali plače v javnem sektorju, bomo pojedli prihodnost našim otrokom. Poglejte si to perverzijo! Ta ista politika, ki jo zagovarja tudi ta vlada, ne sicer tako brutalno kot leta 2012, ampak v konceptu je ista, je pravzaprav povzročila to strahoto, da je zmetala na cesto mlade ljudi oziroma jim z varčevalnimi ukrepi onemogočila normalno zaposlitev. Polovica diplomantov v Španiji ni še nikoli delala. Zdaj ko imamo to blazno maso mladih ljudi, polnih znanja in energije, na cesti, pa točijo krokodilje solze in se sprašujejo, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Takrat bi mislili, ko smo jim kričali, da so ti ukrepi zgrešeni in bodo naredili katastrofalne posledice. Ampak logika je bila, da se rešuje krizo na račun kakovosti življenja ljudi in ključna žrtev pri tem so bili mladi. Zdaj bi pa radi to obesili nekomu drugemu in nam žugajo, češ poglejte jih, kako so neobčutljivi, ker hočejo, da se jim plače po šestih letih izboljšajo, pri tem pa uničujejo usodo mladih. Teh, ki so jih v resnici na cesto poslali prav tisti, ki nam sedaj žugajo.
Več v Zarji, št. 13, 15. 9. 2015
