Pred dobrima dvema letoma so Izolčana povabili v Split na testiranje jadrnice. Vabilo je z veseljem sprejel, saj je Split že več kot petnajst let skoraj njegov drugi dom, kjer preživi veliko časa na treningih. Tam ga ni bilo le leta 1992 in 1993, ko je na Hrvaškem divjala vojna. In tako se je torej takrat kot že mnogokrat odpravil v Dalmacijo, vedoč, da ga čakajo prijatelji. Po končanem delu so šli z ekipo in dekleti, ki so bile na dogodku hostese, na večerjo, da bi proslavili dobro opravljeno delo. Že med fotografiranjem je Vasilij opazil več kot 180 centimetrov visoko temnolasko, staro komaj osemnajst let, s skodranimi lasmi, najdaljšimi nogami, kar jih je dotlej videl, in očarljivim nasmeškom. Med večerjo sta sproščeno klepetala in na koncu jo je prosil za telefonsko številko. Maja je bila tako zmedena, da mu je dala napačno, a tega Vasilij takrat še ni vedel. Po večerji se je družba poslovila, Maja in Vasilij pa sta se nato še štiri ure pogovarjala v avtu na parkirišču.
K očetu po telefonsko številko
»Malo smo se ga napili in prvič se mi je zgodilo, da sem od alkohola rahlo omotična vozila domov, saj drugače alkohola sploh ne pijem,« se spominja Maja. Ko jo je Vasilij naslednji dan hotel poklicati, je bil besen kot ris, saj je telefon zvonil v prazno. Jezen je bil, češ da ga je dekle naplahtalo.
Kljub temu ni odnehal, napotil se je k predstavnikom jadrnice, ki so jo testirali, prosit za Majino številko. Nevede je zanjo prosil kar njenega očeta, ki pomagal urediti snemanje dogodka. Strogi oče ga je premeril od nog do glave, preden mu je dal dekletovo telefonsko številko. Majo je skoraj kap, ko jo je Vasilij poklical. Dogovorila sta se za pijačo in športnik je stopil v akcijo. Medtem ko je prej hodil naokoli neobrit, vedno v isti majici in popolnoma neurejen, se je zdaj spremenil v dišečega pava, ki spominja na mladeniče iz modnih revij.
Prvi poljub za valentinovo
»Ravno tako nepozabna kot najino prvo druženje v Splitu je bila pot v Opatijo, tja sem jo peljal delat. Bilo je valentinovo. Tako ne bom nikoli pozabil prvega poljuba,« se smeji. Ona doda, da pot še nikoli ni bila tako kratka kot takrat, ko ji je vso vožnjo prepeval in se šalil. A šale ni bilo, ko ga je hotela obiskati v Sloveniji. Njeni starši so hoteli natančno vedeti, h komu se odpravlja, in Vasilij se jim je moral priti predstavit. Mama je bila sprva zadržana, zdelo se ji je čudno, da si je hči pri toliko postavnih Hrvatih izbrala ravno Slovenca. »Tudi prijatelji so me zbadali, a so se hitro sprijaznili, ko so videli, da je Vasilij v redu fant. Ves prosti čas sva preživljala skupaj. Mama mi ni pustila, da bi prespala pri njem, v najetem stanovanju v Splitu. Tako me je moral vsako noč voziti domov v Kaštel, kar je bila prava muka, saj sva oba spala le po nekaj ur. Končno sem mamo le prepričala, da bi bilo bolj praktično, ko bi prespala pri Vasiliju, saj mi zjutraj ne bi bilo treba na avtobus in bi bila prej na fakulteti. Naposled mi je dovolila. Še huje je bilo, ko me je Vasilij peljal predstavit domačim v Izolo. Prej še nikoli nisem bila v Sloveniji. Od Splita do slovenske meje sva se ustavljala na črpalkah, tako mi je bilo nerodno, želela sem si, da bi vožnja trajala čim dlje. Končno sva le prispela. Od treme bi se najraje udrla v zemljo. Še bolj mi je bilo nerodno zato, ker nisem znala niti besedice slovensko in so pogosto nastajale smešne situacije zaradi jezikovnih nesporazumov,« se spominja Maja, ki se je zdaj na Slovenijo dobro navadila. Nekdanjo manekenko, odlično športnico (enajst let je v prvi ligi igrala odbojko) in absolventko Pomorske fakultete v Splitu so Vasilijevi najbližji ter prijatelji dobro sprejeli. Vsem je hitro postalo jasno, da dobro vpliva na vrhunskega športnika. Z njim potuje na priprave, skupaj sta videla že pol sveta.
Ker je bila tudi sama športnica, dobro razume njegov slog življenja, naporne treninge in tekme. »Moram priznati, da me je zmehčala in naučila sklepati kompromise. Prej ne bi za nič na svetu popustil in šel med pripravami v Avstraliji še na turistični ogled ali pa v Južni Afriki na safari. Z Majo pa sva počela natančno to. Povsod, kamor sva se odpravila, sva se imela v redu. A na začetku je bilo kar nekaj napetih scen, saj sem se moral malo prilagoditi in zmehčati,« priznava naš jadralec. Majo pohvali, da ga zna poslušati in razumeti, kadar je najbolj napeto.
Čas zanju in prihodnost
Zaljubljenca znata uživati v drobnih radostih in ceniti čas, ki ga preživita skupaj. Takrat gresta najraje na večerjo v dobro restavracijo. Maja pove, da zna biti Vasilij tudi romantičen. Kupi ji darilo in pravi, da je to za rojstni dan, ki ga bo šele imela. Ona se mu z veseljem prilagaja. Čim več časa poskušata preživeti skupaj, a vsake toliko se zgodi, da se ne vidita deset ali dvanajst dni. »To je ravno dovolj, da se pogrešava. Jaz hodim medtem na fakulteto, in čeprav sem se že skoraj nehala ukvarjati z manekenstvom, saj sem namesto modnih brvi raje izbrala zdravo življenje in študij, vsake toliko nastopim še na kakšni modni reviji,« razloži Maja. Oba se zavedata, da se bo njuno življenje precej spremenilo, ko se bo Vasilij poslovil od jadranja. Takrat se bosta odločila, kaj bosta počela in kje bosta živela. Njej je v Izoli všeč, on pa se dobro počuti tudi v Splitu.
»Lažje bi se navadila na Izolo kakor na Zagreb, saj je mesto ob morju, ljudje so prijazni, življenje je umirjeno, ravno tako kot pri nas. Edino slovenščina je še malo problematična. Razumem čisto vse, imam pa tremo pri govorjenju. Se mi ne dogajajo več nesporazumi kot na začetku, ko sem se čudila, zakaj soje pri vas na avtocesti na velikih tablah označeno stranišče. Pri nas zahod namreč pomeni stranišče. Niti se ne usedem več na mizo, misleč, da je prav, saj mi je nekdo rekel, naj se usedem na stol. Pri nas je stol namreč miza,« se smeji Maja.
Vasilij pa je pomirjen sam s seboj, saj je našel žensko svojega življenja.
