Neizprosno odločna in povsem predana svojim idealom in delu je Slovenka leta 2009 Katarina Kresal trdno prepričana, da morajo biti temeljne pravice enake za vse. Pred ovirami ne obstane, temveč jih preskoči ali pa jih, če ne gre drugače, podre.
- Čestitam, gospa Katarina Kresal. Kako se počutite zdaj, ko ste postali Slovenka leta 2009?
Vesela sem. V veliko čast mi je, da so me – verjamem – predvsem ženske prepoznale kot tisto žensko, ki je zaznamovala leto 2009.
- Dejali ste, da bi si vsaka izmed nominirank zaslužila ta naslov. Ste imeli med letošnjimi nominirankami za Slovenko leta svojo favoritinja?
Izbiranje nominirank za Slovenko leta spremljam že nekaj let in vedno je izjemno premišljen. Izbrane ženske so iz zelo različnih okolij, poklicev. Vsaka je pomembna na svojem področju in verjamem, da je odločitev na koncu precej težka tudi za ljudi. Sama vseh nominirank do dneva izbiranja nisem poznala in težko bi izbrala svojo favoritinjo, saj ne bi mogla vseh ocenjevati po enakih merilih. Zato raje recimo, da sem navijala za prireditev samo. Navijala sem za to, da bi se videlo čim več žensk in da bi se slišalo čim več sporočil: »Pojdite naprej, ne bojte se! Nič vas ne more ustaviti!« Spoznavanje drugih nominirank v torek je bilo izjemno prijetno. Taka sproščena druščina smo bile, kot da bi se poznale že od prej. Še posebno mi je bilo všeč, da med nami ni bilo čutiti prav nobene tekmovalnosti. To je bil zame tisti najbolj pozitivni del druženja.
- Lani je bilo za vas zelo razgibano leto. Začelo se je s poskusom interpelacije zaradi izbrisanih, nadaljevalo pa s priljubljenostjo, zaradi katere vas je eden od medijev označil kar za prvo pop ikono med politiki. Vas to obremenjuje?
Ne, obremenjujoče to ni. Je pa zanimivo spremljati, kako se spreminja odnos do mene. Od začetne nezaupljivosti in marsikdaj velike nekorektnosti kolegov in medijev v času, ko sem vstopila v politiko, se to mnenje zdaj čedalje bolj spreminja v pozitivno. Morda so me za pop ikono označili zato, ker vendarle sodim v drugo generacijo politikov. Sem mlajša, zrasla sem v drugačnih razmerah, ne sodim v »staro ekipo« politikov. Delam drugače in mogoče se mi je uspelo dotakniti dela družbe, kjer politika redko potrka na zavest. To je zame priznanje. Biti politik je poklic, ki se mora razvijati in iti v korak s časom. Mogoče pa vse to le nakazuje nov veter tudi na tem področju.
- Glede na to, kako odločno se zavzemate proti nasilju, za spoštovanje pravic – ste bili morda kdaj tudi sami žrtev nasilja?
Imam srečo, da ne. In tudi v moji bližnji okolici, med prijatelji in sorodniki ni bilo takih dogodkov. Vendar to ne pomeni, da tega problema ne poznam, da za to nisem občutljiva.
Več v Jani št. 3, 19.1.2010
