Na Emo je šla prepevat neobremenjeno. Kot članica Ansambla Roka Žlindre v navezi s Kalamari se je na odru zabavala in očitno je prepričala skoraj 16.000 Slovencev. Nekatere je tako zelo očarala, da ji po spletnih forumih sporočajo, da bi se z veseljem postarali z njo. Na odru samozavestna, celo drzna, pa je dvajsetletna Barbara Ogrinc v resnici precej sramežljivo dekle, ki jo je prepevanje narodno-zabavnega roka izstrelilo v nepoznano deželo medijske pozornosti.
Raje se drži bolj v ozadju kot sili v ospredje, kar je za prvi glas mladega, a že sila uspešnega narodno-zabavnega ansambla skorajda čudno. Navsezadnje je bila na lanskem festivalu slovenske polke in valčka prav njihova skladba izbrana za zmagovalni valček ter razglašena za najboljšo skladbo festivala.
Barbara Ogrinc je preprosto dekle, ki je zraslo v vasi Žimarice blizu Sodražice, od koder izvirajo Pop Design, Botri in Ansambel Franca Miheliča – njihova pevka Bernarda Mihelič je Barbarina velika vzornica.
Pri hiši ni nobenega glasbenika, s harmoniko se je malce preizkušal zgolj njen dedek. Je pa na tem inštrumentu zelo samozavesten njen fant Rok Žlindra, ki je Barbaro tudi odkril in jo povabil k skupnemu nastopanju – tako se je najprej rodil duet, nato pa čez leto dni ansambel, ki nas bo skupaj s Kalamari zastopal na Evrosongu v Oslu.
- Zanimivo – že od nekdaj ste radi prepevali, ampak samo takrat, ko nikogar ni bilo doma. Zdaj boste peli pred vso Evropo. Vas je strah ali se veselite?
Res je, da sem nekoč prepevala zgolj v prazni hiši, ampak moj prvi javni nastop sega v osnovno šolo, ko smo s prijatelji na šolski prireditvi Korajža velja nastopili s takrat znanim raperskim komadom Dadija Daza. Prišli smo v finale in bili nato povabljeni v oddajo mariborskega studia. To je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Takrat sem prvič okusila oder in pozornost televizijskih kamer.
Evrovizijskega odra me za zdaj še ni strah. Bomo videli, kako bo tam – ko bom videla, koliko ljudi bo strmelo v nas. Ko pomislim na evrovizijski nastop, me spreleti: res velika odgovornost je, da zastopamo Slovenijo. Zagotovo bo to ena največjih in najpomembnejših izkušenj v mojem življenju, neponovljivo doživetje. Za slovenskega glasbenika je to verjetno največ, kar lahko doživi.
- Vam je zmaga na Emi življenje postavila na glavo?
Je drugače, seveda. Najočitnejše je, da mi primanjkuje časa (po tem intervjuju so odhiteli na snemanje TV-oddaje Na zdravje, op. p.), in ne vem, kaj se bo zdaj zgodilo z mojim dodatnim popoldanskim šolanjem – poleg dokončane srednje ekonomske šole bi rada pridobila še naziv frizerskega tehnika in postala frizerka v nekoč lastnem frizerskem salonu. Morala se bom odločiti, ali bom šolo odrinila na stranski tir, dokler ne mine Evrosong. Za zdaj se kaže toliko obveznosti, da očitno ne bo šlo drugače. V šoli namreč zahtevajo skoraj 100-odstotno prisotnost.
- Niso nič popustljivi do zmagovalcev Eme?
Jah, ne vem.
- Ali so na vaš naslov ali v elektronski nabiralnik že začela prihajati pisma oboževalcev?
Prišla so različna elektronska sporočila: da me imajo radi, da me ljubijo … Prav zanimivo je spremljati sporočila neznancev, ki se oglašajo. In ne, nihče ni nesramen. Sicer pa je teh sporočil toliko, da jih vseh sploh še nisem utegnila prebrati.
Več v Jani, št. 10, 9. 3. 2010
