Ko smo se ustavili pred njegovo lično hišico sončno rumene barve, je ravno pokosil travo. Njegova žena Sonja skrbi za dom od znotraj, on pa za njegovo okolico. »Nekoč me je nekdo vprašal, ali imam jaz hišo ali hiša mene. V glavnem je res tako, da ima hiša tebe. Za urejenost je namreč treba skrbeti vsak dan.« Ker pa mu je njegovo zadnje veliko delo Saga o Karantaniji v treh knjigah vzelo zelo veliko časa – zbral in prebral je vse zgodovinske knjige na to temo, obiskal nič koliko strokovnjakov zgodovinarjev in prehodil področje te nekdanje dežele, je bila skrb za hišo v glavnem na ženinih ramenih, priznava.

Kariera traktorista
V nasprotju s številnimi drugimi je Ivan Sivec zelo hitro odkril, da je pisanje pravzaprav njegovo življenjsko poslanstvo. Čeprav, se smeji, so mu starši namenili kariero traktorista. Odraščal je pač v času, ko je bilo pomanjkanje kruha nekaj vsakdanjega, zato so razmišljali o preprostejših poklicih. A je že v osnovni šoli odkril talent za pisanje. Njegove zgodbice so objavljali v Pionirskem listu, Cicibanu, Gorenjskem glasu, preskušal se je kot igralec in citrar. Dekleta je osvajal z verzi in z bogatim besednim zakladom je očaral tudi svojo muzo, kot rad pravi ženi Sonji. »Spoznal sem jo na plesu, kjer sem sicer po moško nerodno plesal in tudi danes nisem veliko boljši, sem bil pa zato precej zgovornejši.« To ji je bilo všeč, njemu pa njene ognjevitost, natančnost in energičnost. »Razume moje delo in ve, da moram biti med pisanjem popolnoma zbran, tako kot ona pri delu v hiši. Odkar je upokojena, ima še več dela kot prej. Med drugim se uči angleščine in skrbi za svojo mamo. Imam zelo fino taščo.« Navihano se nasmehne in nam zaupa, da se je hitro zavedal, da mora najprej osvojiti taščo, potem bo pot do bodoče žene odprta. »Cel kup zanimivih zapletov smo tedaj reševali s humorjem, in tako je nastala knjiga Dopust s taščo, ki je, zanimivo, moja druga najbolj brana knjiga.«

Več v Jani št- 17, 26.4.2010