Majina in Stanetova odločitev za posvojitev otroka je bila zelo pretehtana. Glede na njuno starost, ona jih ima čez štirideset, on pa čez petdeset, najprej nista niti razmišljala, da bi imela svojega otroka. Pozneje sta si vendarle premislila, a narava njune želje ni upoštevala. »Dilema – pomoč s hormoni, umetno oploditvijo in ne vem kakšnimi terapijami ali opustitev misli na otroka – je bila hitro odpravljena. Sklenila sva poskusiti s posvojitvijo,« svojo zgodbo pripoveduje Maja. Najprej sta šla na center za socialno delo. Tam so jima povedali, kar čivkajo že vrabci: skoraj brezupno. »Pri nas je uveljavljen sistem rejništva in verjetno je to poglavitni razlog, da je otrok, primernih za posvojitev, malo, skorajda nič. Verjetno bodo morali odgovorni v državi vendarle premisliti, ali ne bi bile tu koristne spremembe, saj je staršev, ki bi radi posvojili otroka in zanj skrbeli tudi po dopolnjenem osemnajstem letu, ko se jih nekateri rejniki odrečejo, veliko. Ne podcenjujeva rejništva, toda starševstvo je vendarle nekaj drugega. V Sloveniji je treba zbrati kar nekaj papirjev, vendar stroškov ni. Nama je to uspelo v dobrem mesecu. Opraviti sva morala še psihološki test, prestati obisk psihologinje in svetovalca na domu, ki sta se posvetovala in ugotovila, da sva primerna za posvojitelja. In ker v Sloveniji otrok za posvojitev skorajda ni, sva se ozrla po svetu. Ob potresu na Haitiju sva ponudila pomoč, ko je OZN objavil grozljive številke o tem, koliko otrok umre vsak dan. Pisala sva generalnemu sekretarju, za pomoč sva zaprosila nekaj naših veleposlaništev po svetu, sama sva pisala na ministrstva za socialo v Bangladeš, Etiopijo in še marsikam, pa ni bilo nobenega pravega odziva,« se spominja. Odločena, da bosta posvojila otroka, nista vrgla puške v koruzo.
Splet okoliščin ju je odpeljal v afriško deželo Gvinejo Bissau. Kupila sta letalsko vozovnico z namenom, da sama preverita, kakšne so realne možnosti za posvojitev otroka. Prepričana sta bila, da se po elektronske pošte ali po telefonu takšnih stvari ne da urejati. Nekaj dni pred odhodom ju je, zdaj lahko rečeta prijatelj iz Gvineje, ki je študiral v nekdanji Jugoslaviji in potem ostal v Sloveniji, obvestil, da njegova sestra pozna mamico, ki ji je mož umrl in sama ne more skrbeti za takrat štirimesečno deklico.
Več v Jani št. 25, 22.6.2010
