V decembru so začeli na nadzorovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in socialnovarstvenih zavodov delovati prvi zastopniki pravic pacientov, ki so se znašli v bolnišnični obravnavi. Ugotavljali bodo, ali imajo pacienti dostojno obravnavo, in skrbeli, da jim ne bodo kratene z zakonom zagotovljene pravice, pravi Darja Budja, članica spremljevalne skupine zastopnikov, ki deluje pod okriljem Fakultete za socialno delo.
Zakaj potrebujejo ljudje na nadzorovanih oddelkih posebnega zastopnika?
Ker jim je odvzeta pravica, ki jo vsakomur zagotavlja ustava: svoboda. Človek oddelka ne more zapustiti po lastni volji, poleg tega ga lahko tam doletijo dodatni ukrepi. To je položaj, v katerem o človeku v celoti odločajo drugi. Naloga zastopnika je, da človeka podpira, ne pa odloča o njem, in da skrbi, da bi se uresničevale pravice, ki jih zagotavlja zakon. Njihova glavna pristojnost bo vpogled v evidenco o t. i. posebnih varovalnih ukrepih: to sta privezovanje na posteljo ali sedež s pasovi ali omejevanje gibanja na samo en prostor. O takšnih ukrepih mora biti natančno zapisano, kdaj in zakaj je bil ukrep uveden ter kako dolgo je trajal.
Kaj je lahko pri tovrstnih ukrepih sporno?
Zakon recimo določa, da človek ne sme biti več kot štiri ure privezan na posteljo, v praksi pa ostajajo ljudje – tudi taki, ki nikogar ne ogrožajo, ali ljudje z demenco – na postelji privezani vso noč, tudi 14 ali 16 ur! Ko je človek privezan, bi moral biti nekdo z njim. Poleg tega naj bi ta ukrep uvedli, samo če človek ogroža lastno ali tuje življenje ali huje ogroža lastno ali tuje zdravje ali premoženje – in to šele po tem, ko so izčrpane vse druge možnosti! V praksi pa se to velikokrat uporablja za kaznovanje ali discipliniranje ljudi. Človeka, ki je razburjen, bi bilo mogoče umiriti tudi drugače! Po največ štirih urah je treba vsakogar po zakonu odvezati. Ukrep se lahko potem sicer ponovno uvede, a to lahko z ustrezno utemeljitvijo naredi le zdravnik. Tega v zavodih pogosto ne spoštujejo. Ampak človek, ki je privezan, se ne more niti obrniti! Morda je s privezovanjem še večji problem kot v psihiatričnih bolnišnicah v domovih za ostarele, kjer privezujejo ljudi z demenco, da ne bi padli s postelje.
Kateri so še ukrepi, ki bi se lahko izkazali za sporne?
Največji problem je privezovanje in omejevanje gibanja. Potem so tu še recimo posebne metode zdravljenja s čezmernimi odmerki zdravil, pa nadzor nad zdravljenjem z elektrošoki. Tega pri nas sicer ne izvajamo več, lahko pa – ob izrecnem soglasju človeka – občasno še pošiljajo ljudi na takšno terapijo v Zagreb.
Ljudem na teh oddelkih so pogosto kratene pravica do gibanja znotraj oddelka, pa možnost telefoniranja, dopisovanja, obiskov, sprejemanja pošiljk. Vse te pravice jim lahko začasno omejijo, če se ugotovi, da bi človek s tem huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih. Težava je tudi dolgotrajnost bivanja ljudi v zavodih, saj nekateri, ki so »zavodsko« kariero začeli že kot otroci, v raznih zavodih ostajajo tudi več desetletij. Edina pravica, ki je vsem tem ljudem ni več mogoče omejiti, je pravica do zastopnika.
Več v Jani št. 2, 11.1.2011
