V pričevanju redovnice, ki ga je pri nas objavila Družina leta 2007, je zapisala: »Na praznik fatimske Marije, 13. maja, je papež Benedikt XVI. uradno naznanil poseben spregled za začetek postopka beatifikacije in kanonizacije božjega služabnika papeža Janeza Pavla II., 14. maja so moje sosestre v francoskih in afriških skupnostih začele prositi rajnega papeža, naj posreduje za moje ozdravljenje. Molile so neprestano, neutrudno, prav do novice o mojem ozdravljenju. Sama sem bila ta čas na počitnicah. Dne 26. maja sem se po oddihu vrnila v skupnost, popolnoma izčrpana od bolezni. Če boste verovali, boste videli božjo slavo.  Ta vrstica iz Janezovega evangelija me je spremljala od 14. maja. Toda 1. junija nisem več mogla zdržati. Morala sem se že boriti, če sem se hotela postaviti na noge in hoditi.«
Vzemi peri in napiši! V noči z 2. na 3. junij je Marie Simon-Pierre ozdravela. »Popoldne naslednjega dne sem prosila predstojnico, naj me razreši dela. Predlagala mi je, naj še malo potrpim, dokler se ne bo v avgustu vrnila iz Lurda, ter dodala: Janez Pavel II. še ni rekel zadnje besede! Prav gotovo je bil zraven pri tem pogovoru, ki je bil tako miren in veder. Potem je predstojnica vzela nalivno pero in mi naročila, naj napišem Janez Pavel II. To je bilo ob petih popoldne. S težavo sem napisala Janez Pavel II. Ko sem pogledala nečitljivo pisanje, sem dolgo molčala. Dan je minil kot običajno. Ob devetih sem se po večerni molitvi iz pisarne odpravila v svojo sobo. Čutila sem potrebo, da vzamem v roke pero in napišem, kot da mi je nekdo ukazal: Vzemi pero in napiši! Bilo je med pol deseto uro in tričetrt na deset. In moja pisava je bila popolnoma čitljiva. Čudovito! Vsa prevzeta sem legla v posteljo.
Natanko dva meseca sta minila, odkar se je Janez Pavel II. vrnil v Očetovo hišo. Zbudila sem se ob pol petih. Čudila sem se, da sem sploh lahko spala. Nenadoma sem vstala iz postelje. Moje telo ni več čutilo bolečine, ni bilo okorelo, sama v sebi nisem bila več ista. Notranji klic in močna želja sta me pripravila do tega, da sem šla molit pred Najsvetejše. Stopila sem v oratorij in tam ostala v češčenju. V sebi sem čutila globok mir in dobro počutje; preveliko izkušnjo zame, skrivnost, ki jo je težko razložiti z besedami.«
Zdravniki so potrdili čudež. Njena za uradno medicino nepojasnljiva ozdravitev je bila še zadnji potrebni dokaz, zaradi katerega bodo Janeza Pavla II. 1. maja, na nedeljo božjega usmiljenja,  lahko razglasili za blaženega. Hitreje kot kogarkoli v zgodovini. Postopek beatifikacije se namreč praviloma začne pet let po smrti, pri Janezu Pavlu II.  pa se je začel takoj.
Kardinal Angelo Amato, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, je na Radiu Vatikan pojasnil, da kljub hitrosti postopek »kar se tiče proceduralne strogosti in natančnosti, ni imel nikakršnih olajšav. Lahko ugotovim celo, da je bil ta postopek prav zaradi dostojne počastitve spomina na tega velikega papeža obravnavan posebej skrbno, da bi razblinili sleherni morebitni dvom in presegli vsako težavo.«
To je pomenilo, da so vatikanski zdravniki zdravje Marie Simon-Pierre, ki dela v katoliški porodnišnici v Parizu, skrbno spremljali. Vse je bilo dolgo v redu, res pa so se tu in tam oglasili tudi skeptiki, ki menijo, da pri njej sploh ni šlo za Parkinsonovo bolezen, ampak kakšno drugo nevrološko bolezen.
Potem so se marca lani razširile govorice, da naj bi Marie Simon-Pierre znova zbolela za Parkinsonovo bolezen, a so hitro potihnile. Ko je zdaj 49-letna nuna, ki jo cerkvena oblasta zaradi velikega zanimanja medijev sicer precej skrbno skriva pred javnostjo, letos nastopila na novinarski konferenci, je žarela od zdravja. »Še vedno se včasih pogovarjam z Janezom Pavlom II.,« je povedala ter dodala, da je bil in je še vedno njen navdih zaradi svojega zavzemanja za zaščito še nerojenega življenja in zato, ker sta oba bolehala za isto boleznijo.
O svojem ozdravljenju sama nikoli ne govori kot o čudežu. O tem naj odloča Cerkev, je ponižna redovnica, ki se je zaobljubila pri 21 letih. In dodaja: »Kar mi je Gospod dovolil, da sem doživela po posredovanju Janeza Pavla II., je velika skrivnost, je težko razložiti z besedami … Vendar za Boga ni nič nemogoče. Resnično je: Če boste verovali, boste videli božjo slavo.«