Bilo je blizu, ne pa tudi tako dramatično, kot so pozneje nekateri skušali predstaviti vse skupaj, sta o tej izkušnji povedali 23-letna Maja in 20-letna Eva, s katerima smo se srečali sredi popoldneva v bližini njunih fakultet. Zdaj imata tam namreč veliko obveznosti, saj sta zaradi tekmovanj in treningov precejšen del leta manjkali na predavanjih. Maja je študentka 3. letnika pedagoške fakultete, razredni pouk, Eva pa sveža študentka ekonomije. Za športni študij se nista odločili, trenerska kariera pa ju tudi ne zanima, čeprav imata obe kljub mladosti že veliko izkušenj.
Kdo pravi, da to ni šport za punce? Obe sta se začeli ukvarjati s skoki zaradi zgledovanja po starejših bratih. Družinska tradicija je v skoke pripeljala tudi reprezentančni kolegici Špelo Rogelj in Anjo Tepeš, če med obetavnimi slovenskimi skakalkami omenimo le njiju. Evo, ki prihaja iz zelo rokometne družine, je dolgo mamila tudi ta panoga, a so skoki nazadnje prevladali. Maja in Eva sta zatrdili, da nista nikoli imeli neprijetnega občutka, ko so govorili, da to ni šport za punce, je pa to, ali punce res skačejo, vendarle eno najpogostejših vprašanj, na katero sta morali odgovarjati v zadnjih letih. Tudi med fanti, s katerimi se med sezono sicer ne vidijo veliko, so se pa na letošnjem prvenstvu v Oslu imeli čisto v redu, je bilo na začetku več odklonilno nastrojenih kot zdaj.
Starši so se kaj hitro vdali v usodo zaradi odločitve svojih hčera, čeprav ju mami še vedno dokaj težko gledata, kadar se po zaletišču spustita v globino. Sploh Majini mami je najbrž težko, saj je bila zraven, ko si je hči pred časom pri skoku poškodovala koleno.
Trener Matjaž Triplat je super.  Obe sta hodili v osnovno šolo na Mirni, potem sta šli v Kranj na ekonomsko gimnazijo, ker sta tam lahko lagodneje združili šolo in trening. Drugače bi trpela predvsem prva. Skokom se ambiciozni dekleti zares nista nikoli želeli odreči.
Ve se, da so razmere za delo naših športnikov v zimskih športih dokaj uboge, skakalke so glede tega v še slabšem položaju. »Če bi hoteli s tem služiti, bi že zdavnaj odnehali,« sta povedali čisto mirno. Se pa popravlja, zlasti zadnji dve leti, tudi zaradi boljših uspehov, za katere ima poleg vztrajnosti deklet zagotovo največ zaslug njihov trener Matjaž Triplat. »Super je,« sta si bili edini Maja in Eva. Matjaž opravi vse, kar je treba, od trenerskega dela do prevozov, logistike, psihološke pomoči in masaže, kadar so telesa njegovih varovank preveč utrujena.
Zadnji dve leti slovensko ekipo tudi konkurentke iz skakalno veliko razvitejših držav gledajo z večjim spoštovanjem, sta povedali Maja in Eva, saj so ekipno naše kljub mladosti čisto v svetovnem vrhu.
Čez tri leta na olimpijskih igrah? Tekmovalnost med ekipami iz različnih držav se bo v prihodnje gotovo stopnjevala,  je prepričana Maja. »Ko bo tudi pri dekletih v igri več denarja, bo konkurenca hujša,« je povedala. To se bo zagotovo zgodilo že v prihodnji sezoni, ko bodo tudi dekleta poleg na do sedaj največjem celinskem tekmovanju nastopala tudi v svetovnem pokalu, čedalje bolje pa kaže tudi prizadevanju, da bi ženske skoke uvrstili v program olimpijskih iger v Sočiju leta 2014.
Zagotovo bodo s širitvijo konkurence napredovali tudi skakalna tehnika pa oprema in vse drugo, kar je povezano s tekmovanji na najvišji ravni. Tudi dolžina skokov. Že zdaj dekleta letijo daleč. No, vsaj neuradno. Uradno jih spustijo le na nižje skakalnice, zato je uradni slovenski rekord na primer le 108,5 metra, neuradno, a zato nič manj zares, pa sta tako Maja kot Eva že skočili več kot 130 metrov. Njun cilj? Dvestotica, kajpak. Toliko, 200 metrov, je namreč svetovni rekord pri dekletih. Seveda neuradni.
Veliko treninga in malo žurov. Motivacije za skoke zagnanima Dolenjkama, ki ju domačini na Mirni in okolici seveda prepoznajo, čeprav sta poredko doma, ne manjka. Četudi to pomeni, da ne hodita na študentske žure, vstajata zgodaj in pazita, kaj in koliko jesta. Tudi dekleta imajo namreč predpisan indeks telesne teže in ves čas je treba paziti, da ješ pravilno oziroma toliko, kot ti omogoča, da se počutiš dobro, a hkrati skačeš daleč.
Sošolci ju zdaj že prepoznavajo bolje kot nekoč, sta se smejali med našim pogovorom. Nekatere sicer še vedno preseneti, ko ugotovijo, da je simpatično dekle, s katerim se pogovarjajo o povsem vsakdanjih rečeh, pravzaprav tisto dekle, ki se, skrito pod čelado, pogumna spušča v globino po zaletišču skakalnice. Morda so fantje ob tem v še nekoliko večji zadregi. Pogumna in samosvoja dekleta, pa še veliko so zdoma … Predvsem to je najbrž glavni razlog, da simpatični Maja in Eva še nimata fanta. Tudi za to bo še čas, za zdaj si želita skakati, morda tudi leteti čim dlje.
Po koncu sezone, ki jo je Eva končala na skupno tretjem mestu v svetovni konkurenci, nimata pravega odmora. Nekaj več je časa za neobvezno druženje in klepet s prijatelji, za rolerje, sproščen tek in kolo, sicer pa  ju čakajo obilo študija in misli, usmerjene v prihodnjo sezono. Če želita znova skakati daleč, tako rekoč ne smeta nehati trenirati. Če popustiš, se zapustiš, se le težko vrneš v vrhunski tekmovalni ritem, sta povedali. Dovolj sta motivirani, da vse leto obdržita visoko stopnjo discipliniranosti, ne da bi ju kdo  pri tem posebej nadziral ali priganjal. Prav disciplina je tisto, na kar ju je dodobra navadilo dolgoletno ukvarjanje s športom, sta povedali. Ampak zato se nista nič manj veselili večerje, na kateri se bodo za konec sezone zbrali vsi, ki so tako ali drugače prispevali k temu, da je bila uspešna in odmevna kot še nobena. To bo tudi priložnost za elegantnejšo obleko in visoke petke. »Saj sva ženski, a ne?« sta se smeje poslovili pogumni Dolenjki.