Otrok ni genski podaljšek. Starši so se odločili, da bodo posvojene otroke zavarovali pred javnostjo in si želijo ostati anonimni. »Naš otrok ni čivava ali eksotična posebnost za fotografiranje. Je samo otrok kot vsak drug. Šel bo v vrtec in šolo in nas bo živciral, kadar ne bo delal šolske naloge, in nas razveselil, kadar se bo naučil nekaj novega. Pač otrok,« je prepričana mama enega izmed posvojenih otrok, ki se je odločila, da pove svojo zgodbo.
Začetek zgodbe o posvojitvi dečka iz Gane je večerja, na kateri je njej in možu prijateljica omenila, da pozna par, ki se je vrnil iz Gane, in da bosta posvojila fantka. Isti večer sta se z možem pogovarjala, kako bi bilo fino, če bi tudi onadva storila kaj podobnega. »Ko so neke odločitve prave, stvari potekajo hitro. Tako se še vedno šaliva, da sva se odločila v enem večeru, češ, če je namenjeno, se bo pa zgodilo.« Nikoli prej nista bila v Afriki. Ni pa jima bila tuja ideja posvojitve. »Zdi se nama, da otrok ni nujno genski podaljšek staršev, temveč je otrok tisti, s katerim živiš in mu daš vse, kar lahko. Ta navezava se nama je zdela bolj prava, kot pa tista, da kri ni voda.« Prav tako sta mnenja, da je treba poskrbeti tudi za otroke, ki so že na svetu, a jim ni dano, da bi živeli srečno. Tako jima je bila ideja o posvojitvi ganske sirote nekaj popolnoma naravnega. »Nikakor nisem živela s tem od svojega 15. leta, da ko bom velika, bom imela otroke. Prišlo je samo od sebe in priznam, da nisem več prav mlada. Pač, preden sem se obrnila in naredila kariero, je bilo za menoj že skoraj pol življenja. Sedaj pa so prišli otroci.« Poleg posvojenega dečka imata še nekaj mesecev mlajšega sina.
Prvi obisk Gane. Tako sta se podala na pot birokracije, da bi v Slovenijo pripeljala gansko siroto. »Smo ena redkih držav, kjer je posvajanje otrok popolnoma kaotično,« pravi mama. Po našem zakonu ne smejo obstajati agencije, ki bi se ukvarjale s posvojitvami, to kompetenco imajo Centri za socialno delo, ki pa lahko delajo le s slovenskimi sirotami in državami, s katerimi imamo podpisane meddržavne sporazume. To v praksi pomeni za zdaj le Makedonijo. Posvojitve iz vseh drugih držav so na lastno pest posameznikov in odvisne od njihove volje, časa in sredstev, da se spopadejo z birokratskimi mlini. »Nekaj izkušenj sem že imela s slovensko birokracijo in sem si približno predstavljala, da bo veliko kavljev. Slovenci živijo z občutkom, da je država prijazna do državljanov, ne zavedajo pa se, da je pri priseljevanju zelo trda. Pri premagovanju birokratskih ovir še najbolj pomagajo posamezniki uradniki, ki so bolj človeški kot zakoni,« se takim uradnikom zahvaljuje mama.
Več v Jani št. 15, 10.4.2012
