Irena Orešnik, sirarka iz Šentjošta nad Horjulom, se je spustila v boj z veterinarskimi birokrati, ker je prepričana, da bi jih morali obvestiti o kozjih boleznih v Sloveniji. Ker jih niso, je ogrožen obstoj njihove kmetije. A gospa Irena se ne da.
Za dober sir so potrebne rožice. V Šentjoštu nad Horjulom, prav na vrhu hriba, stoji kmetija Orešnikov. Na hribu na eni strani hiše raste jesen, na drugem lipa. Medtem pa so pašniki z belimi kozami. »Sanjske koze so to,« pravi Irena Orešnik: »Bele smo izbrali, ker smo malo umetniška družina in nam je pomembno tudi, da so lepe.« Bele koze švicarske pasme iz doline Saanen so na zelenih travnikih, posutimi s cvetlicami, res idilične. Pa še dober sir dajejo.
No, sir naredi družina Orešnik. »Okus sira je odvisen od paše. Zato smo pustili vse rože na travnikih. Sedaj ima sir najboljši okus, prav zaradi rož.« Bo že držalo, saj je gospa Irena prava sirofilka. Njen najljubši sir ni domači zreli kozji, temveč angleški modri stilton. Ne more natančno opisati zakaj, a tako pač je. »Dober sir mora kazati na karakter okolja, od koder je. Ni dovolj le en okus, mora imeti paleto okusov in vonj, ki me privablja. Ne vem, kako naj ga opišem – dober sir je treba začutiti.« Pravi, da v Sloveniji sir cenijo le na območjih, kjer je bilo sirarstvo tradicionalno, recimo v Tolminu in Bohinju. Šele zdaj se ga začenja bolj ceniti tudi drugje. Tudi po zaslugi majhnih kmečkih sirarn, kakršna je njihova.
Na delo z ljubeznijo. Nihče v njihovi družini ni bil kmetovalec, a njen oče jih je že od malega učil dela: »Doma nas je bilo šest otrok in oče je rekel, da se moramo vse naučiti delati. Zato smo imeli najeto zemljo in kravo, da smo se otroci lahko učili. Mama je zjutraj za rekreacijo na roke kosila breg.« Doma je sicer prav iz Šentjošta. Pozneje, ko se je poročila, sta se z možem vsak dan vozila na delo v Ljubljano, tam je bila petnajst let zaposlena na Statističnem uradu kot vodja kmetijske statistike. Ko sta imela tri od sedanjih štirih otrok, se jima je zazdelo, da v temi odhajata od doma in se v temi vračata ter da zamujata otroštvo svojih otrok. »Iz naše vzgoje izhaja, da na prvo mesto postavljamo delo. A ne delamo s pravim namenom. Delamo zato, da imamo velike hiše in dobre avtomobile, ne pa zaradi osnovnega namena, da koristimo sebi in svojim otrokom. Če delaš tako, delaš toliko, kolikor je nujno potrebno, preostali čas pa namenjaš tistim, ki so bistvo tvojega obstoja – tvoja družina. Po Freudu je zdrav odrasel človek tisti, ki je sposoben za delo in ljubezen. Sedaj mi pa povejte, koliko je v Slovenji takih ljudi? Tudi delati je treba z ljubeznijo,« je razložila filozofijo svoje odločitve, da pusti službo.
Prve koze so kupili leta 1991. Najprej so imeli štalo, potem pa kozo. Ko so gradili hišo, so imeli postavljeno lopo za orodje in so se odločili, da bodo dali notri še koze. »Tako za šalo, da bi imeli mleko za otroke,« se je zasmejala. Iz te šale je zrasla sirarna. Pustila je torej službo, a ker je vrhunska strokovnjakinja za kmetijsko statistiko, še vedno dela za Evropsko komisijo. Pokličejo jo, naj jim uredi kmetijsko statistiko in popise kmetijstva v državah, kjer je najhuje. Bila je povsod po vzhodni Evropi, v Tadžikistanu, na Kosovu, Severnem Cipru. Včasih jo tudi po pol leta ni doma. Za kmetijo takrat skrbi mož, ki se ob vprašanju, ali se ima super, kadar žene ni doma, le pametno brez komentarja nasmehne.
Več v Jani št. 23, 5.6.2012
