Brezpogojna ljubezen se ji reče. Vse skupaj se mu zdi zelo preprosto. Od nas terja le nekaj hvaležnosti, sposobnost sprejemanja, dajanja in prilagajanja stvarstvu. Sledi svojim sanjam. Prebuja spečega človeka in mu daje priložnost za nove občutke. Uči nas pozabljenih vrednot, ki nas, kot pravi, edine vodijo v harmonijo s stvarstvom. Kaj bo 21. 12., pravi, nihče ne ve. Konec bo, je že, a ne za vse. V sanjah je videl velikanske valove. Cunamije. Slovenija, pravi, je varna.
Večer pred srečanjem je v Kinu Šiška pripovedoval o modrostih svojih indijanskih prednikov. Šele ko se je bližal konec časa, ki so ga imeli na razpolago, se mu je zahotelo, da bi pripovedoval še in še.
»Povejte zdaj nam, česar niste utegnili v Kinu Šiška,« ga prosim.
»Pripovedujte mi zgodbe. Rekli ste, da se le tako duša dotakne duše.«
In začne. Najprej mi pove zgodbo o dveh pajkih.
»Nekoč, ko sem prespal v avtodomu, sem na stropu zagledal dva velika pajka. Padla sta name. Nisem se ju prestrašil, le opazoval sem ju in potem sta izginila. Iskal sem ju vsepovsod. Bila sta velika, a ju nisem našel. Žena je rekla, da sem sanjal, a vem, da nisem. Verjamem, da sta zlezla vame. Zdaj sta v meni.« Pokaže, kje sta, in nič ne razloži. Zdi se, da mi je želel povedati le to, kako tanka je meja med resničnostjo, ki jo zaznavamo, in nevidnim svetom, v katerega vstopimo le sem in tja.
Pripoveduje naprej. »Mislim, da smo leta 1986 plesali zemlji, to je neke vrste obred, s katerim se zahvaljujem materi zemlji za vse. Bilo je vroče. 40 stopinj in več. Plesali smo že drugi dan. Moje telo je bilo pregreto. Šel sem k ognju. Začutil se, da bi mi ogenj lahko odvzel toploto. V daljavi sem zagledal štiri snežno bele jelene, ki so se približevali. Čisto blizu so prišli. Z nogami so brskali po zemlji, kot da mi skušajo nekaj povedati. Šel sem na tisti kraj, se dotaknil zemlje, in ko sem se vrnil v resničnost, nisem več čutil vročine.« Spet nič ne razloži. Tako je pač bilo. Šel je čez mejo svojih sposobnosti, in to je priložnost, da se zgodi notranji premik, povezava, brezpogojno pripadanje, ljubezen. Eno z vsem. Začuti, da ga spremljam, da ga po svoje razumem. Zadovoljen je, jaz pa tudi.
Ena od poti, kako do sebe, je očiščevalna potilnica
Tim Sikyea prihaja v Slovenijo že 17. leto. Prinaša nam modrosti svojih dedov, odpira srce, da bi ga zmogli tudi mi. Na vprašanje, zakaj misli, da na naši, slovenski zemlji potrebujemo, da nas učijo Indijanci, odgovarja, da zato, ker ne cenimo znanja naših dedov, ga ne oživljamo, ne spoštujemo dovolj. Morda ga bomo kdaj znali bolj ceniti. Čas bi že bil. Vsak od nas bi moral slediti svoji viziji, svojim sanjam. Njegove so, da kaže ljudem pot do višje zavesti, ki ni rezervirana samo za posebneže. Ena od teh poti je tudi tradicionalni obred swatlodge, očiščevalna potilnica. Z njo lahko očistimo telo in ozdravimo različne bolezni.
Te izkušnje žal nismo doživeli, a nam o njej pripoveduje Urška Bratkovič, ki se ravno mudi na obisku, ko v Sloveniji gostuje Tim. Njegovo delo spremlja že več let.
»Potilnice in Timovo učenje so mi dali mnogo več, kot lahko opišem z besedami, predvsem so razširili moje obzorje, način dojemanja in razumevanja sveta ter bistva življenja. V eni izmed potilnic, ko je vročina dosegla prag tolerance in sem mislila, da ne bom več zdržala, se je v meni nekaj premaknilo, kot v prispodobi, ki jo uporabljamo, da se ti posveti. V trenutku sem se počutila, da so vsa bremena in težave odšli, vročina me ni več motila in čutila sem mir. Po izstopu iz potilnice sem sedla na tla in moje telo se je zlilo z zemljo, travo, nebom, ptiči, drugimi ljudmi. Morda bi to najbolje opisala tako, da sem postala eno z vsem, kar je nad nami, pod nami in okoli nas. Ta občutek je bil nekaj izrednega in najlepšega, kar sem doživela v vseh letih življenja. Odtlej razumem, kaj vse nam daje narava, kako nam lahko pomaga in kako nam naš odmik od naravnih zakonov povzroča večino problemov v življenju,« nam pove Urška.
Iskanje vizije
Pomembna je vizija, pravi Tim. Spomnim se pokojnega psihiatra dr. Ruglja, ki je na terapevtskih srečanjih svoje učence na začetku ure pogosto vprašal: Kakšna je vaša vizija? Človek je brez nje izgubljen. Igor Štrucelj, poznavalec staroselskih kultur, organizator delavnic za dvig zavesti, popotnik, soorganizator trekingov v Boliviji, se s Timom srečuje že več kot desetletje. Srečal se je že z mnogimi zdravilci, šamani, vendar ga prav Tim vedno znova navdihuje, ker živi to, o čemer pripoveduje. »Kot pravi Tim, je največje delo, ki ga opravimo, izkušnja, in prav to, izkušnja s Timom, je zame največje sporočilo. Med skupnim bivanjem v taboru se od njega največ naučim. Zelo mi je všeč njegov odnos do zdravljenja, ko pravi: jaz pomagam ljudem, da si pomagajo sami.« Odlična izkušnja, pravi Igor, je tudi iskanje vizije: »Štiri dni in štiri noči si sam v gozdu, brez vode in hrane. V tem času doživiš notranjo spremembo. To izkustvo te spremeni, si drugačen, vendar tega ne moreš ljudem razložiti in jih naučiti. Vsak potrebuje svojo izkušnjo.« Igorjeva vizija je jasna. Je raziskovalec življenja, višjih zavesti, organizator delavnic, srečanj, seminarjev, ki ljudem omogočajo izkušnjo. Njihovo lastno.