Kakšne vzgoje so deležni ti mladi, ki se namesto za popivanje odločijo za prostovoljno delo? Bod' to kar si je društvo, katerega žareča žarnica je 21-letni Ajet Kevrić, Velenjčan, ki živi v Ljubljani. Z dobro idejo, predvsem pa s svojo življenjsko filozofijo je za sabo potegnil številne mlade. Člani društva navdajajo z veseljem do življenja gluhe, slepe in invalidne mlade, tako da jih spremljajo na družabne prireditve, na aikido in dramski krožek. Društvo so sami organizirali v šoli za invalidno mladino Cirius v Kamniku. Tam smo jih obiskali in se čudili. 

Ko sva s fotografinjo vstopili v avlo kamniške šole za invalidno mladino Cirius (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik), je tik za vrati čakala skupinica mladih navdušencev. Ko so zagledali Luka, Saša in Ajeta, so začele punce vreščati kot na koncertu slavnih zvezdnikov. Sledilo je strastno, s čustvi nabito pozdravljanje, potem pa smo se počasi premaknili v učilnico, kjer se enkrat tedensko dobijo zaradi vaj za gledališko predstavo, v kateri nastopajo živahni mladostniki, ki v svetu lepih in brezhibnih ljudi nimajo veliko priložnosti, da bi se umetniško izrazili. Zakaj? Zato ker niso popolni.  Vsak od njih ima kakšno »napakico«, zaradi katere ne zmore hoditi vštric z vrstniki v normalno šolo, toda fantje iz društva Bod' to kar si jih spodbujajo, da so prav zaradi teh napakic zanimivi, ker so tako drugačni. V njihovi drugačnosti iščejo pluse. Toliko veselja, navdušenja, zadovoljstva, sijočih oči že dolgo nismo doživeli na enem kupu. Med veselimi mladimi je bil 13-letni Aleks, ki ima na svojem invalidskem vozičku (na njem se je znašel zaradi meningitisa) narisane sličice, neke vrste nadomestni komunikator, kot nam je kasneje pojasnila  specialna pedagoginja Stanka Klepec, ki je s kolegico Veroniko Divjak, socialno pedagoginjo, tudi prisostvovala dramski skupini.  Alex sicer ne govori, bo pa kljub temu nastopil v predstavi, njegove misli bo povedal nekdo drug. Vse se da, če hočeš, so prepričani mladi, med katerimi vsak v sebi skriva svojo zgovorno življenjsko zgodbo, ki odgovori na marsikatero vprašanje.

Najprej Ajet

Je eden tistih, ki daje prednost drugim. Preden smo spoznali njega, ki je srce društva Bod' to kar si, smo se pogovarjali s številnimi mladimi, ki jih je pritegnila njegova ideja. Ajet ima karizmo. Ima pa tudi močno zgodbo. Leta 1991, ko je v Bosni vihrala vojna vihra, sta se z mamo odpravila iskat srečo v London. Oče ju je zapustil, še preden je fantek zagledal svetlobo, a mami se je naprej borila sama. Ko je Ajet dopolnil sedmo leto, je mami nepričakovano umrla. Ostal je sam. Posvojila ga je mamina sestra, ki živi v Velenju. Leta so tekla in Ajet se je preselil v Ljubljano, tam je spoznal igralko in lastnico zasebne igralske šole Barico Blenkuš in ponudila mu je sedemletno brezplačno šolanje na njeni šoli. Ponudbe je bil izjemno vesel. Učil se je mnogih vlog. Med mladimi je postal priljubljen raper, je dober igralec, ki je presegel svoje cilje. Hitro je začutil, da je čas, da začne dajati naprej. Priložnost, kakršno je bil sam deležen, ponudi drugim. Takim, ki se zdravi družbi zde manjvredni. Neuporabni.  Otroci s posebnimi potrebami, gluhi, slepi, na vozičku, so v življenju prikrajšani za marsikaj, za umetniško izražanje na odrih pa največkrat, a mnogi si kljub svojim vidnim pomanjkljivostim želijo prav tega, da bi bili videni, slišani, da bi lahko stali na odru in da bi jim ljudje ploskali. Pred petimi leti je začel s prostovoljnim delom in gluhe in naglušne vozil na predstave, slepe na aikido, invalidni mladini, ki se šola v Kamniku, pa je omogočil, da bo lahko nastopila. Lani je tudi uradno nastalo društvo Bod' to kar si. Na teden za prostovoljno delo z veseljem »zapravi« kakih 20 ur. »Lajf je lahko pizdarija, lahko pa ni, če ga znaš živet, če se znaš soočiti s strahovi, če se ne izogibaš preprekam, če si odprt za nove priložnosti in če si ostaneš zvest. Nisem razvajen, ne gnijem doma. Hočem živet.« Nekoč bo dober očka.  Zaupa v lep zakon, ne pričakuje, vendar zaupa. »Poskrbel bom za svoje otroke, četudi se mogoče zgodi, da mi žena pri tem ne bo mogla pomagat. Jaz bom zanje vedno prisoten. Svojim otrokom bom dal večjo luč, kot sem jo sam doživel, in še mnogim drugim.«

Pisana druščina mladih ljudi s srcem na pravem mestu

 Ajetu sledijo številni mladi. Petra Cerar, Luka  Plečnik, Sašo Frumen in Katja Kordin so najaktivnejši. Imajo sanje. Ne bodo dovolili, da bi jim jih kdorkoli ukradel.  Oni so se rodili zato, da zgradijo boljši svet. Vsak od njih ima svojo osebno zgodbo, zaradi katere zmorejo videti druge reči, kot jih vidijo njihovi vrstniki. Petra, danes študentka novinarstva, je pri desetih izgubila dva bratca v prometni nesreči. Čut za ljudi se ji je izostril, pravi, tudi vprašanje, kaj je njeno poslanstvo na Zemlji, si je začela že zgodaj postavljati. Takole razmišlja: »Načeloma smo ljudje egoistična bitja, ki skrbimo le za svoj užitek, a menim, da je treba poskrbeti tudi za srečo drugih ljudi – v tem primeru za srečo otrok, ki so tako ali drugače ovirani, a po drugi strani zelo posebni, iskreni, talentirani. Žal dostikrat ne morejo izraziti svojega talenta, zato smo tukaj mi, da jim po naših najboljših močeh pomagamo.«  Petra bi rada izpeljala dobrodelni koncert, a je v časih, kakršni so, naletela na mnogo ovir. »Razumemo, da so časi težki, a vseeno upamo, da obstajajo ljudje, ki imajo občutek za soljudi in nam bodo po svojih močeh pomagali, da pokrijemo stroške koncerta. In glavno – da zberemo sredstva za tri zavode, Zavod za slepe in slabovidne, Zavod za gluhe in naglušne in Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (CIRIUS).«

Luka Plečnik je spoznal Ajeta na krožkih dramske igre pri Barici Blenkuš. V njem je našel tisto, česar si želi sam, moč za spremembo, voljo, da so stvari mogoče, če vanje močno verjameš in če se aktiviraš. Kako to, da se  mlad, čeden fant, ki ga dekleta vlečejo za rokav, ker je tako srčkan in prijazen, odloči, da bo pomagal hendikepiranim? Da bo ves svoj prosti čas posvetil njim?  Pa mu ne bi bilo treba. Nihče od njega tega ne zahteva. Pravi, da je odgovor preprost. Rad pomaga. Ne vidi smisla v prazni zabavi, v pitju alkohola. Rad pomaga tistim, ki nimajo možnosti za doživetja, ki jih je sam deležen. Želi si, da bi imeli vsi ljudje enake možnosti. Luka se je takoj videl v projektu Bod' to kar si. Rad je del nečesa, kjer vlada dobra energija, pravi, »kjer se je mogoče v živo prepričati, kakšno moč ima skupina, ki povezuje enakomisleče ljudi, ki dobro delajo.«  In se jim dobro vrača. Gradijo boljši svet. Popravljajo napake. Namesto nas. In verjamejo, da bomo nekoč vsi sposobni videti s srcem.

Fantje in dekleta so vsi mlajši od 25 let.