Imel je pljučnega raka. Šel je skozi vso torturo, cikle kemoterapij in obsevanj in propadal: shujšal je za dvajset kilogramov, prestajal bolečine in grozo, trpel hud kožni ekcem zaradi suhe kemoterapije v obliki tablet. A takrat ni imel dovolj denarja za zdravljenje z dragocenim oljem indijske konoplje (gram stane okoli petdeset evrov), ki ga v svetu promovira Kanadčan Rick Simpson. Pomagala mu je vsa družina, zbrala denar in mlad moški, imenujmo ga Mladen, saj se ne želi razkriti, je lanskega oktobra nehal jemati zdravila ter sočasno začel uživati olje indijske konoplje. »Dobesedno sem izkašljal tumor iz pljuč, na rentgenskih posnetkih ga ni več!«
Mladenove težave z zdravjem so se začele pri dobrih petintridesetih letih, sam meni, da zaradi stresa, ki ga je doživljal, tudi zaradi tistega med vojno, ki se je končala pred osemnajstimi leti: »Bil sem v vojski, osemnajstleten fant na eni strani, na drugi strani se je boril moj oče.« A do pred dvema letoma je bil zelo zdrav, ukvarjal se je s športom, treniral, se sprehajal s kužki. »Potem se je nenadoma zgodil pnevmotoraks (zaradi predrtja popljučnice zrak iz pljuč uhaja v prsno votlino, op. a.). Nisem mogel dihati, bilo je tako, kot da bi doživel srčni zastoj, štiri, pet ur sem se boril za življenje. In sem končal v bolnici ter tam ostal štiri dni.« Čez petnajst dni je šel na kontrolo, na rentgenskem posnetku so bile sence, analiza krvi pa je kazala na raka. »Toda ne glede na vse to mi je moj zdravnik v Sisku dejal, da sem zdrav, in me poslal domov.« In takrat se je začela kalvarija.
Neoperativni maligni tumor pljuč
Od julija, ko se je to dogajalo, do decembra leta 2011 se mu je življenje obrnilo na glavo. »Nisem jedel, ker nisem imel apatita, hujšal sem, ven nisem hodil, bil sem brez energije. Mislil sem, da je zbolela moja psiha, saj je zdravnik pred kratkim rekel, da sem zdrav! No, decembra sem začel zelo kašljati, izkašljeval sem na litre sluzi, v glavi sem 'videval' svetle pike.« Odšel je k zdravnici, ker se mu je življenje zrušilo, in ko so ugotovili, da kri ni v redu, so ga takoj poslali v bolnišnico v Petrinjo. Na srečo, pravi danes, kajti tamkajšnji zdravnik je postavil pravilno diagnozo, ki je zapisana v glavi odpustnega pisma. »Zdravnik je rekel, da imam tumor na pljučih, ki je operativen in benigen, ter da naj me ne skrbi. Ne vem, zakaj so se mi zlagali, saj so v odpustnem pismu napisali, da je tumor maligen.« S to diagnozo je odšel v zagrebško bolnišnico, da bi ga operirali – računal je, da bo po petnajstih dneh doma. »Toda tam niso bili več prepričani o diagnozi, ki so jo postavili v petrinjski bolnišnici, pa so ponovili vse preiskave, tudi zelo neprijetno bronhoskopijo. Ugotovili so enako kot v Petrinji, le da je kazala ena analiza eno vrsto tumorja, analiza tkiva pa drugo vrsto tumorja.« Ugotovili so, da je tumor maligen, torej rakav, da rase na desni strani na bronhiju ob aorti in se ga ne da operirati. »Ta dan je bil najtežji med vsemi težkimi: razmišljal sem, da bi odšel iz bolnice in se vrgel pod tramvaj. Ker sem takrat že vedel, kaj je kemoterapija: cukal sem za rokav zdravnike, brskal po internetu, se učil. Zdravnica mi je namreč mrtvo hladno rekla, da nisem med petimi odstotki srečnežev, da je napoved zelo slaba in da grem na kemoterapijo ter obsevanja. Za trenutek se mi je zvrtelo.« Tisti dan je po dveh tednih preiskav dobil prvo kemoterapijo in odšel domov.
Agonija med kemoterapijo. »Kemoterapijo sem prvi dan zelo dobro prenesel, a drugi dan sem padel v nezavest, pokosilo me je, razbil sem se.« Toda družina je že stopila skupaj: zavedali so se, da morajo okrepiti Mladenov imunski sistem. Sestra je vedela, da mu lahko pomaga samo narava, čeprav ji je zdravnica dejala, da bo bolje, če prehranskih dopolnil ne jemlje – sprva jih tudi Mladen ni hotel, toda ko si je premislil, je to pomenilo preobrat v zdravju. Sestra je sledila intuiciji in nabavila kup naravnih izdelkov, največ v trgovini z zdravo prehrano, precej tudi v tujini.
