Možgane si delita tako, da jih ni mogoče ločiti. Delita si čustva, čutne vtise in morda celo misli. Znanstveniki menijo, da ne bomo nikoli vedeli, česa vsega sta sposobni.
Krista in Tatiana, ki sta jeseni prvič sedli v šolske klopi, sta veseli, razposajeni deklici. Radi gledata risanke, rišeta, se podita naokrog in si tudi skočita v lase. Navihanki hitro omrežita vse okoli sebe. Srce nežnejše Tatiane s krvjo delno oskrbuje tudi Kristine možgane in zaradi tega je po rasti malce manjša. Ker je njeno telo bolj obremenjeno, ima povišan krvni pritisk, ki ga morajo redno preverjati. Pred nekaj meseci so jima ugotovili tudi sladkorno bolezen tipa 1, občasno imata napade. »Življenje ene je odvisno od druge, če se eni nekaj zgodi, bosta odšli obe,« pravi mamica Felicia, ki o tem ne želi razmišljati. Raje govori o svetlih trenutkih s svojima vilinkama – v vilinskem pravljičnem svetu je namreč dobila idejo za njuni imeni. »Tatiana obožuje sestrico in bo naredila vse, kar ji reče Krista, ki je ponavadi pobudnik njunih podvigov,« pravi. Srečo imata, da sta se rodili v veliki družini, ki skrbno bdi nad njima. Pomaga jima krepiti samozavest, da se bosta znali spopadati z okolico, ki do njiju verjetno ne bo vedno ravno prijazna. Zgodi se namreč, da ljudje tu in tam malce nenavadno reagirajo ob pogledu na deklici. »Iz strahu pred drugačnostjo pač,« je razumevajoča njuna mamica. Enkrat so se morali zaradi tega celo preseliti iz najemniškega stanovanja. Sicer pa se tisti, ki družino poznajo, trudijo, da bi bilo deklicama kar najbolj lepo.
Dvojčici bosta zraščeni
Rodili sta se dvaindvajsetega oktobra 2006 takrat dvajsetletni Felicii Hogan, ki do polovice nosečnosti sploh ni vedela, da se v njenem telesu razvijata dve življenji. Veselje ob novici je že naslednji dan prineslo velike skrbi. Zdravnik ji je namreč povedal, da sta deklici zraščeni z glavama. Ni bil prepričan, ali bosta sploh preživeli. Felicia bi še vedno lahko splavila, a na to ni niti pomislila. Sprejela je, kar ji je namenila usoda, čeprav se je v njeni glavi porajalo tisoč vprašanj. Se bosta rodili normalno? Bosta preživeli? Bosta zdravi? Kakšno bo njuno življenje? Skupaj z najbližjimi je s strahom pričakovala rojstvo svojih deklic. A na presenečenje vseh sta se Tatiana in Krista rodili močni in zdravi, skupaj težki nekaj več kot pet kilogramov. Felicia je zaslišala njun hkratni jok in vedela je, da bosta nekaj posebnega. »Bili sta čudoviti!« se spominja.
Ločitev je nemogoča
Siamski dvojčki že od nekdaj pritegujejo pozornost. Rodijo se na 100.000 rojstev, zraščeni z glavama pa enkrat na 2,5 milijona rojstev in le redko preživijo. Preživele je moderna medicina danes že sposobna ločiti. Kar nekaj zgodb o uspešno ločenih siamskih dvojčkih je mogoče najti na spletu. Dvojčke, zrasle z glavama, pa le redko ločujejo, operacija je namreč zelo zahtevna in pogosto se zaplete. Na možnost ločitve sta gotovo pomislila tudi starša Kriste in Tatiane, a po natančnih zdravniških pregledih so se ji odpovedali. »Njuno življenje bo vedno polno prijetnih in neprijetnih izzivov, dostikrat bo hudo, toda to, da ostaneta skupaj, bo zanju še vedno bolje, kot če bi ju ločili,« je prepričan nevrokirurg Doug Cochrane, ki deklici spremlja že od rojstva.
Čeprav je velik del njunih možganov ločen (to tudi pojasnjuje, zakaj sta njuni osebnosti tako različni), si delita del, ki nadzoruje vid in čutne zaznave. Povezani naj bi bili s tako imenovanim talamičnim mostom. Med možgani obeh deklic tečejo živčni signali in že zgodaj so domači ugotovili, da lahko ena deklica vidi, kar gleda druga, čeprav je njen pogled usmerjen drugam. Če je ena gledala risanko, se je likom smejala in se z njimi zabavala tudi druga, čeprav jih ni videla. Ob njunem rojstvu so zdravniki opazili, da sta jokali obe, če so eni vzeli kri. Dogajalo se je, da je Felicia z eno dudo lahko pomirila obe. Več potrditev, da si deklici delita vidne in čutne zaznave, so dobili, ko sta malo zrasli. Če so recimo žgečkali eno, se je tudi druga začela zvijati od smeha. Ena deklica lahko čuti dotik na kateremkoli delu telesa druge in mesto dotika natančno določi. Včasih se sporečeta, spraskata – a potem si, kot kaže, delita tudi bolečino, saj se od bolečine pači tudi deklica, ki jo je odnesla brez prask. Videti je, da si delita tudi okus. Veliko je jedi, ki jih ima ena rada in jih druga sovraži. Specialisti, ki spremljajo dvojčici, domnevajo, da sicer lahko blokirata nekatere čutne zaznave druga druge; ob podvojeni količini zaznav bi bilo njuno življenje lahko zelo naporno. Pri kečapu, recimo: Krista ga obožuje, Tatiana pa tako sovraži, da vpije, kadar ga sestrica zaužije.
Si delita tudi misli?
To pa ni vse, česar sta deklici sposobni. Domači so vse bolj prepričani, da si delita tudi misli. »Velikokrat reagirata vzajemno – naenkrat vstaneta in napravita nekaj, recimo gresta po kozarec vode, ne da bi spregovorili.« Kako bi sicer lahko razložili ta njuna dejanja, zaradi katerih sta pravzaprav edinstveni na svetu? In seveda toliko zanimivejši za strokovnjake, ki raziskujejo delovanje možganov in zavesti. Kako delujejo njuni možgani? Kaj to pomeni za razumevanje človekovega značaja, empatije, zavesti? Kako je občutiti čustva in občutke nekoga drugega? Deklici bosta prav gotovo lahko odgovorili na številna od teh vprašanj, ko malo odrasteta in bosta sposobni vse to, kar čutita, vidita in mislita, ubesediti. Čas bo pokazal, kako posebna je njuna povezava. Za zdaj se veselita skromnih vsakdanjih stvari, šole, sošolcev, ki so do njiju zelo pozorni, novega znanja. Njuni najbližji pa si od vsega najbolj želijo, da bi njihovi deklici imeli kolikor se pač da običajno življenje.
