Nisem ga spraševala o njegovem dedu Edvardu Kardelju in igranju bas kitare, pa o reviziji, s katero so ugotovili, da je Janševa vlada prodala Mercator po »usklajenem dogovoru, s katerim se je izognila javnosti«, niti ne o reviziji državnega proračuna iz leta 2007, s katerim je računsko sodišče dokazalo primanjkljaj 9 milijonov in ne presežek 37 milijonov (brez posledic!). Na vsa ta vprašanja je že velikokrat odgovarjal. Govorila sva o razlogih za težko stanje naše države in o viziji, o možnih alternativah. »Za Slovenijo je pomembno, da ljudje dihamo čist zrak, da lahko pijemo čisto vodo iz pipe, da lahko jemo zdravo hrano, ki ni obogatena s pesticidi in kemijskimi dodatki in/ali gensko spremenjena, ter da imamo delo, mladi perspektivo, starejši dostojanstveno starost. To je osnovni minimum, cilj, ki omogoča preživetje narodu: to bi moralo postati središče politike, ki mora biti v svoji vsebini usmerjena k zadovoljevanju teh minimumov na vseh področjih. Prisiliti moramo politike, da začnejo sodelovati pri tem cilju!«
Kako se v Sloveniji ravna z javnim denarjem?
Lahko bi se ravnalo mnogo bolj odgovorno, bolj gospodarno! Ravna se slabo, kajti če se ne bi, ne bi bili v situaciji, v kateri smo: pred leti smo zamudili idealno možnost in priložnost, da krize ne bi čutili v takšnem obsegu, kot jo, ker smo izčrpali vse zdrave vire, nismo pa ustvarili nobenih zdravih rezerv. Podjetja, ki so bila v večinski državni lasti in so bila izjemno perspektivna, so zaradi napačnih poslovnih odločitev, katerih motivi se včasih preiskujejo tudi pred pristojnimi sodišči, izčrpali do te mere, da so se slabe odločitve zajedle v bistvo.
Recimo?
Pri izgradnji avtocest, infrastrukturi: dokumentacija kaže, da smo nekatere dele povsem preplačali, da je bilo sklenjenih veliko aneksov, ki niso bili upravičeni in so dvignili osnovno ceno za več kot dvesto, tristo odstotkov, da se je izgradnja vlekla nerazumljivo dolgo tudi zaradi neurejenih lastniških razmerij, ki bi jih morali urediti davno. Zapleti pri predoru Markovec jemljejo sapo! Zdi se, da se kljub vsem opozorilom računskega sodišča in nekaterih drugih inštitucij na tem področju ni zgodil bistven premik. Dali smo kar nekaj ovadb, ki krožijo nekje v orbiti pravosodja, toda sodnih epilogov nismo dočakali. Tisto, česar nismo neposredno revidirali, posredno pa, je bil postopek privatizacije določenih podjetij, ki se je izvajal netransparentno – absolutno je šlo na škodo kupnin, ki bi lahko bile mnogo večje, kot so bile v nekaterih primerih.
Zakaj se ne reagira, zakaj se ne razišče in ne izpelje zadev?
Ne vem, že leta se to sprašujem! Preprosto nimam odgovora, zakaj nepravilnosti v Sloveniji ne doživijo sodnega epiloga, čeprav so na mizi dokazi, da so stvari neizpodbitne. Moje mnenje je jasno: v nekaterih primerih gre za tipično oškodovanje javnih financ tudi s podpisi raznih pogodb in aneksov, v drugih za investicije, ki so bile popolnoma nepotrebne in preplačane za kar nekaj milijonov očitno samo zato, da se perejo določena finančna sredstva.
