Od delčka zadnje plače so delavci životarili sedem mesecev. Ko so končno dobili denar iz jamstvenega sklada, vsak okoli 2000 evrov, se je deseterica nekoč zaposlenih odločila, da bodo ta denar in nekaj tistega, ki so ga postrgali od privarčevanega ali izposojenega, vložili v najem prostorov in nakup strojev ter začeli delati. Ustanovili so novo podjetje M Tom. Dve leti in pol se nekako prebijajo in preživljajo, ustvarili so svojo poenostavljeno obliko poslovanja, vsi imajo enake plače, rešili so se »kravatarjev«, direktor nima niti pisarne, niti tajnice, niti fikusa. Po potrebi se celo prelevi v delavca in s tovornjaka nosi blago v skladišče. Delavcem, meni in fotografu je skuhal kavo.
Ko sem poklicala v tovarno M Tom, se je oglasil sam direktor. Takrat še nisem vedela, kakšne so pri njih resnične razmere. Ko sem mu rekla, da bi rada njihovo optimistično in uspešno zgodbo predstavila ljudem, se je zasmejal in me opozoril: »Mogoče bo res za koga spodbudna zgodba, toda ni rožnato. Naša strategija je za zdaj in še vedno – preživeti.« In sem se odpravila na obisk že naslednji dan.
Nekoč je v teh velikanskih halah v Mokronogu delalo najmanj sto zaposlenih, izdelovali so sedežne garniture pod znamko, ki je bila sprejeta in cenjena zaradi sodobnega dizajna in kakovostne izdelave. Potem so šli skozi pekel umiranja podjetja in tega se danes nočejo več spominjati.
Drobno luč na koncu predora so zagledali, ko je stečajna upraviteljica, obupana zaradi vsakdanjih telefonskih zahtev naročnikov, naj jim dostavijo že naročene izdelke, poiskala rešitev skupaj z delavci. Deseterica tistih, ki so se združili ne samo po sposobnostih, temveč tudi po značaju, kar je zagotavljalo, da ne bo tarnanja in kompliciranja, temveč da bodo zavihali rokave ter marsikaj naredili skoraj zastonj, je poprijela za delo in oprala omadeževano ime potopljene tovarne Tom. Izdelki so bili narejeni in odposlani. Medtem pa je plaho vzklila ideja o postavitvi mini podjetja na pogorišču prejšnjega. Razmišljali so, računali, vrele so ideje, se mešale s strahovi in skrbjo, da ne bi v naletu optimizma ter poguma potegnili v prepad svojih (že ogroženih) družin.
Vse je usklajeval sedanji direktor, 44-letni Damjan Burger, strojni inženir in diplomirani ekonomist, ki je nekoč delal v Preventu. Ko je zaslutil, da se temu podjetju bliža konec, se je zaposlil v takrat uspešnem Tomu. Igor Zupet, 52-letnik, ki je pod to isto streho »preživel« nekaj podjetij, se je pridružil ideji, željan, da bi v novih okvirih skrbel za razvoj in inovacije. Pridružili so se najboljše šivilje in odlični tapetniki, vsi lačni dela. Najeli so prostor in stroje – in v grozljivo praznih halah nekdanje tovarne je iz nekega kotička končno spet začel odmevati zvok tapetniških pištol.
»Že sama odločitev je bila v teh časih podvig. Začetek je bil zelo težek. Ker je bilo na trgu narejene veliko škode, smo se odločili posvetiti posameznikom, fizičnim strankam, navadnim smrtnikom, ki potrebujejo udobno, ergonomsko sedežno garnituro, prilagojeno svojim željam. S takšnim ciljem v glavah smo se združili tako, da lahko obvladujemo ne samo proizvodnjo, temveč tudi vse segmente in vse delo, tudi komunikacijo s kupci, trženje, marketing. Torej vsi po potrebi in brez premisleka delamo tisto, kar je ta trenutek treba,« je pripovedoval Igor Zupet, medtem ko se je direktor Burger pogovarjal z zakoncema iz Ljubljane in prilagajal osnutek ideje za sedežno garnituro njunemu stanovanju.
Sistem »mimo trgovin«. Očitno nikogar ne moti, da sta oba »poslovneža«, ki komunicirata s strankami, oblečena v kratke hlače in majico, da je delovna miza direktorja nekje v kotu tistega 300 kvadratnih metrov velikega najetega prostora nekdanje razkošne tovarne, med balami blaga, vzorcev ali razstavljenimi kosi pohištva.
»Res je, fikusa nimam niti ne nosim kravate, a za nas ni pomembna forma, temveč vsebina. Tako kot se mi sami počutimo in delujemo kot družina, si želimo, da bi se tudi naši morebitni naročniki počutili sproščeni in samozavestni, da zahtevajo izdelek po svojih potrebah in željah. Stike z nami navezujejo po elektronski pošti, nam zaupajo osnovne podatke in želje, naredimo tloris, tridimenzionalno predstavitev, ponudbo in predstavimo končno ceno. Ni nam težko oblike ali centimetrov prilagoditi njihovim potrebam ali nekaj več ur dela podariti naročniku. Omejili smo se predvsem na ravne linije, zanima nas uporaben dizajn, namenjen navadnim smrtnikom, ki pa imajo občutek za lepo. Zanimajo nas inovacije, dodajamo uporabne dodatke (po željah), stranice, noge, blago in vse drugo pa je mogoče izbrati. Dogovarjamo se za materiale, svetujemo, a po vsem tem prilagajanju kljub temu ne spreminjamo prve, osnovne cene. Zakaj? Razmišljamo takole: salona v Ljubljani si ne moremo privoščiti. Če so ljudje pripravljeni priti k nam iz kateregakoli dela Slovenije, smo jim tudi mi pripravljeni v povračilo podariti svoje dodatno delo. Tako smo se odločili. Gre za neke vrste sistem 'mimo trgovin',« je povedal direktor Burger.
V prostorih ni klimatskih naprav, pozimi mora imeti vsaka šivilja pri nogah radiator, v skupnem prostoru za oddih, nekdanji menzi, je temperatura podobna zunanji, tako da je tam skodelico kave treba držati v rokavicah. Skromno.
Delavci (zdaj jih je že trinajst, medtem so zaposlili tri nove), vsi do zadnjega – med tistimi, ki so bili navzoči med našim obiskom –, pa so prikimavali, da se danes, čeprav »ni rožnato«, počutijo veliko bolje kot takrat, ko so bile njihove usode odvisne od drugih in od milosti države. Dobro jim je, ker so usodo vzeli v svoje roke.
