To jo zelo veseli in najbolj si želi, da bi v ljudeh, ki obupujejo, spet zagorela luč upanja.
Ali lahko zdaj, po šestih mesecih dela, rečete, da je bila kandidatura za varuhinjo človekovih pravic dobra odločitev?
Zdi se, kot bi se vse življenje pripravljala prav na to funkcijo. Ko pogledam nazaj, vidim, da je bilo vse pravzaprav usmerjeno v nabiranje izkušenj, v širjenje znanja, tako v pravniškem kot v humanitarnem smislu. Brez tega, brez izkušenj, ki sem jih pridobila na Belem obroču Slovenije, si te funkcije niti ne bi upala prevzeti. Moraš pa biti seveda zanjo tudi primerno star. To je moja zadnja postaja pred upokojitvijo in zdi se mi čudovito, da lahko ljudem predam vse, kar zmorem in znam, potem pa odidem.
Ste se sami odločili za kandidaturo ali so vas k njej povabili?
Za varuhinjo sem na pobudo mnogih kandidirala pred šestimi leti in takrat nisem bila izbrana. Kljub razočaranju sem živela mirno naprej, bila pa sveto prepričana, da nikoli ne bom odšla s tožilstva, razen v penzijo, pa tudi da nikoli več ne bom kandidirala za prav nobeno funkcijo. S tem sem lepo živela, delala sprva kot višja, nato kot vrhovna državna tožilka in kot predsednica Belega obroča Slovenije. Izpolnjeni so bili vse moje sanje in vsi moji dnevi. Leto 2013 sem si že 1. januarja lepo splanirala, a so me 3. januarja popoldne poklicali iz urada predsednika republike in predsednik mi je ponudil, da me kot svojo kandidatko predlaga za varuhinjo. Ponudbo sem razumela kot priznanje za vse svoje dotedanje delo.
Parlament vas je potrdil z dvainosemdesetimi glasovi za in štirimi proti. Kako ste jih prepričali?
Mislim, da so bile predstavitve v poslanskih skupinah odlična priložnost, da se predstavim. Uživala sem. Govorila sem o stvareh, ki so mi blizu, odgovarjala na številna vprašanja poslancev in pojasnjevala svoja stališča. Dobila sem podporo vseh strank razen NSi, ki se ni strinjala z mojim neomajnim stališčem glede družinskega zakonika. Če si varuh vseh državljanov, drugačnega stališča niti ne moreš imeti.
Je delo varuhinje težko?
Še dobro, da med kandidaturo nisem imela časa razmišljati o tem, saj bi si zagotovo premislila. Rekla bi si, kaj mi je tega sploh treba, saj imam zelo zanimivo službo. Po izvolitvi sem se začela privajati na novo delo; povsem novi ljudje, široka področja dela. Prvi mesec je bil res zelo težak. Od tožilstva sem se namreč morala posloviti 21 dni po izvolitvi. Pred odhodom sem zelo garala, saj nisem želela pustiti niti ene nerešene zadeve. Uspelo mi je. Sedaj z veseljem in zavzetostjo delam.
